Jada82
|
Hm, jaz sem imela na začetku ful probleme, ker sem vse slišala, za vsako malenkost sem se zbudila .... že če se je tamala samo obrnila v posteljici ... nekaj sem si vmes umislila čepke za ušesa ... je bilo malo bolje, samo ne bistveno .... men je najbolj pomagalo, ko je šla v svojo sobo in nisem slišala vsake malenkosti ... Če se prebudi, itak zajoka, tako da se tudi jaz prebudim in pridem tja ... če pa se obrača in pa mogoče kej zajamra, pa ne slišim. Zdaj spim super. Tud tamala veliko bolje spi, odkar je v svoji sobici. Tud tako se je navadila, da spi pri zaprtih vratih - midva mava pa odprte, da jo slišiva. Zadnjič smo odprli, pa jo je motilo, se je kar zbujala. Sem bila pa na začetku tako neprespana, da sem bila že depresivna, to pa res ni dobro, ne za mamo, ne za otroka. Moj mi kaj dosti ni mogel pomagat, saj tudi če jo je on prevzel, sem se jaz čisto zbudila in je bilo enako. Zato še zdaj najraje vidim, da jaz vstanem, če joka, ker potem itak takoj nazaj zaspim, moj pa še ve ne .. Če pa on vstane, se on čisto zbrihta, jaz se itak, ker me pač vsak šum prebudi ... in potem oba ne moreva zaspati nazaj in je grozno. Je pa nekaj časa trajalo, ja, da se je spanje umirilo ... Moram pa povedat, da me je zdaj ravno tega dela najbolj strah spet pri novorojenčku ... Ker jaz pač rabim ogromno spanja da funkcioniram .... Ampak ja, to se pa strinjam, da pa je vseeno lažje biti neprespan doma, kot pa v službi ... Ko sem začela delat in kdaj nismo spali, sem bila v službi grozna .... pa moraš bit tam, pa moraš delat ... doma vseeno lahko malo pobluziš ... Zato tudi jaz moža nisem hotela preveč obremenjevat .... No, se je pa sam večkrat ponudil ... ampak kot pravim, nam to ni laufalo ...
|