Anonimen
|
ne, ne taula, da ne bo panike po nepotrebnem. mogoće mi misli prehitevajo besede . Midva se tudi ne obtožujeva. Prej pa vseeno lahko imam pravico, da sem jezna nase,kot pa na druge. Jaz mam pač tak vzrok, da sem dejansko lahko kriva sama in je vzrok v meni, v moji prehrani, v mojem gibanju, v mojem načinu življenja. Pri men ni nujno, da je narava kriva, problem je ko ni bog ne ve kaj bi bil vzrok . S tem ko se počutim mal krivo (pa to ni tista negativna krivda s katero obupuješ, ampak pozitivna, ki ti ne da miru, ki te vleče naprej, ki ti daje upanje....), vsaj brskam, iščem milijon načinov, kako izboljšat stanje. Prepustit pa se tudi ni dobro, ali razmišljat saj nisem jaz kriva, itak je narava kriva, če pa narava noče, pa pač ne bom imela otrok. Vsaj mene so učili, da se je treba mal potrudit in včasih tudi malo pretiravat v tej smeri. Vsaj meni medicina, odlični strokovnjaki, odlična zdravila, postopek ICSi niso pomagali, zato se ne bom nikoli prepustila sami medicini, išem še vedno alternativne metode, ki jih kombiniram ob uradni medicini in le te so mi na srečo že pokazale nekaj sreče in uspešnosti. Brez njih, pa je bilo vse nula, podn od podna.
Tako kot pri tebi, tudi midva se ne bova obtoževala in nama je važno, da imava en drugega, otrok bo pa dopolnil samo najino ljubezen. Vendar ne glede na to, imam jaz vseeno v sebi neko gonjo, ki me bo gnala v iskanje novih poti in se ne bom prepustila naravi, bomo pa šli po čehinjo , če nas pa še čehinja ne bo mela rada, pa se ne bo nikakor svet podrl
|
Natisni
. 
, kolegicama pa nenačrtovano uspe. In to v prvo. Kljub temu, da nisem ''fauš'' človek, me kar nekaj grize... Zakaj pa meni ne uspe? Se preveč obremenjujem? Preveč sanjarim? Preveč ali pa premalo...česarkoli? Ali pa preprosto še ni prišel moj čas ... 
! 
. Za vsako sem neskončno vesela, z vsako klepetam in tako rada berem, kako so v nebesih, kako jim pikice brcajo...... ni lepšega kot brati take zgodbice. Se vsa raznežim, zato mi na misel ne pride, zakaj pa ne jaz, zakaj one. Jaz bom že pršla na vrsto, enkrat bom, pač ne morem z njimi deliti izkušenj, lahko pa srečo. Zakaj bi sebe mučila z vprašanji in žalostjo ob drugih nosečkah, če se lahko z njimi veselim in tako lažje čakam na svojo bodočo pikico. Predvsem pa ne razumem žensk, ki padejo v totalno depresijo, ko na sprehodu zagledajo nosečke ali vozičke
za vse vas!
