Stefka
|
Pozdravljene, večerne surfačice,
mali babnici sem pred pol ure dala spat, pametno bi bilo, da bi šla tudi jaz, pa se ne morem spravit, da vsak delno izkoristim zvečer kakšno uro za mir.
Situacija je pač takšna, da sta stari ena skoraj 3 leta, druga dobre 4 mesece. Moj lupček pa za 14 dni v Nemčiji na šolanju.  Kar še ne bi bilo tako hudo, če ne bi starejša takoj prvi dan staknila norice (čeprav sem prepričana, da se je teta zdravnica hudo uštela, ker je norice že imela  ).
No, pa smo tam kjer ni muh. Zdaj sta seveda obe doma, starejši je po nekaj urah dolgčas in pogreša vrtec, z mlajšo se komaj kaj igram (ali stiskam) in se mi spet zbuja ponoči po štirikrat, čeprav je že spala 8 ali 9 ur skupaj.
Vstanem crknjena, čez dan sem še bolj crknjena, zvečer pa ne morem zaspat, ker nisem navajena spat sama.
No, da ne bom samo jamrala, dobra stran tega je, da je lažje kot prvič, ko je šel na šolanje in je bila mala stara dober mesec. Jaz pa sama za vse. Ko se je vrnil in rekel živjo, sem mu namesto v objem padla v jok.
Kako zmorete tiste, ki ste vedno same?  Verjamem, da se navadiš, ampak tole res ni človeka vredno življenje. Že zato ker še vdihneš ne v miru.
No, zdaj sem malo pojamrala in se malo bolje počutim. Upam, da se mi bo v teh 14 dneh kdaj uspelo stuširat  .
Pa saj je samo še 10 dni ....
Bravo, samske mamice! Blagor meni, ki sem navajena, da se vse skrbi za otroka delijo na pol!  :
|
Natisni
je stara dobrih 8 mesecev, 
pa 4 leta. Prvič je šel za 14 dni na teren, ko je imela mala 1 mesec. Hvala bogu, da imam starša, ki mi pomagata. Mami je sicer še v službi (živita cc. 15 km stran), vendar mi je do zdaj skoraj vedno peljala zjutraj starejšega v vrtec, večkrat ga je šla tudi iskat, sploh ko je bila 
še manjša in sem jo morala ravno okoli 15h dojiti ali pa je spala. Tudi čez vikend je Andraž ogromnokrat pri njima, danes mi je npr. čuvala Ano, da sem peljala Andraža k telovadbi, tisto urco, ko je bil mali tam, sem pa izkoristila, da sva šli s prijateljico v trgovino in na hitro kavico. Res smo ženske ustvarjene, da preživimo. 
. Ta mali, dva meseca, pa se tako večina dojenčkov zvečer tako rad crklja pa itak bi ves čas se dojil. 
