massylou
|
OK, bom pametovala, ampak branje na lastno odgovornost Manjši, kot je otrok, več časa rabi, da se osredotoči na nek predmet, sliko, glasove... kar koli pač že. Z postopnim razvojem je zmožen pač več. TV pa je taka stvar, da se slike zelo hitro spreminjajo, prav tako so zvoki zelo intenzivni. Otroček, ki gleda tisto svetlečo, glasno stvar, dejansko ne zmore spremljati ne slik, ne dogajanja, pač pa samo bega in skače. Ne more se skoncentrirati in dejansko posvetiti temu, kar vidi. Razume pa itak še ne. Otroci, ki so prezgodaj izpostavljeni takim dejavnikom beganja, in ki so temu hkrati izpostavljeni večkrat, jim to lahko ostane: torej, ne zmorejo boljše koncentracije, ne morejo se efektivno zbrati na določeni stvari, skrajna možnost je celo hiperaktivnost, razvita do max. To rado ostane tudi v poznejših letih, pozna se v šoli, učenju, pri vsakdanjih opravilih, medosebnem odnosu... skratka povsod. "ozdraviti" pa je sila naporno, če ne celo nemogoče. Sicer ni nujno, da je pri vseh enako, da se vsem tako pozna... ampak je pa daleč od pripopročljivega. Zato otrok sploh naj ne bi gledal TVja vsaj do dopolnjenega 2. leta starosti. Takrat pa kake umirjene risanke, za začetek, z razlago s strani staršev in še to le malo po malo (npr. 2x/teden po eno do dve risanki). To ni zrastlo na mojem zeljniku, se mi pa zdi logično in resno, zato sva mi2 pri malecki striktna. No, se zgodi da slučajno vidi kje prižgan TV, ampak takrat se ga tudi ugasne. Na to opozarjajo vedno bolj, prvič pa me je na to opozorila mami, lansko leto, ko je prišla iz mednarodnega zdravstvenega kongresa, kjer so italjanski strokovnjaki predstavili rezultate (!zaskrbljujoče!) svoje raziskave na to temo. In niso bili edini, ki so prišli do takih zaključkov. Je za razmislit. Odloči se pa itak vsak sam.
< Sporočilo je popravil massylou -- 14.5.2008 15:31:01 >
|