Anonimen
|
Torej... ne da mi, da ne bi napisala.
Sem res, resnično razočarana in ves dan razmišljam o tem. Pa se ne preveč sekirat!
Ne pišem, da bi jih zdaj končno dobila, v bistvu me ne zanimajo več, me je preveč potrlo!
Včeraj sem napisala post lastnicam CD-jev s pravljicami, ki so izhajale pri Dnevniku, s prošnjo, naj mi jih presnamejo. Podobno prošnjo sem zapisala že pred mesecem, dvema. Iz postov v preteklosti vem, da jih ima marsikatera, da se je te CD-je presnemavalo in pošiljalo naokoli. Zato sem bila prepričana, da bom dobila kak odgovor. Saj presneti nekaj CD-jev ni tako težko, če komu želimo narediti uslugo.
V bistvu sem danes zjutraj takoj tekla k računalniku, da vidim, če mi je kdo odpisal, ampak čakal me je en velik NIČ.
Pa je na tem forumu toliko govora o prijateljstvu, pomoči, eni "veliki družini". Tudi sama sem se tekom vseh teh mesecev, v katerih sodelujem tukaj, počutila del RR-ja in pomagala po svojih močeh in znanju, vendar vidim, da je bil občutek pripadnosti le moj občutek.
In vse bolj ko o tem premišljujem, vse bolj se mi zdi, da so del te "velike družine" samo nekateri, drugi pa lahko od daleč opazujemo... beremo, kvečjemu kaj napišemo.
Ampak nič ne de. Če ni hujšega, bomo preživeli...
Me je pa resnično razočaralo...
|
Natisni
