Mojc
|
Me veseli, da imate vse v večini primerov vse to "pošlihtano".
Iz lastnih izkušenj pa podajam samo opažanja, ki so se pri meni vrstila že iz otroških let. Živeli smo skupaj s starimi starši (v hiši), pa v soseski so bili sami upokojenci, pa sorodniki takšni.... Skratka, se mi je že kmalu od mladih let naprej zdelo, da sem dojela pravo naravo starejših.
Jaz vidim bistvo v tem, kar je Sabri tudi sama napisala.
Prav zanima me, če je to pač taka miselnost starejših, ali potem pride strah in se začnejo bati, da ne ostanejo sami in hočejo nekoga od otrok v svoji hiši. Kot, da ne moreš pomagati, če si par km stran .
Kolikor sem jih jaz opazovala (in so sami povedali), je ravno to to. V večini primerov.
Spoznala sem tudi to, da se ljudje na stara leta drastično spremenimo - zaradi strahu, zaradi počasnejšega razmišljanja. Stari ljudje se v veliko primerov bojijo svojih lastnih otrok. Ampak tukaj morate ta "bojijo se" razumeti splošno. Strah jih je, da bodo ostali sami, da jih otroci ne bodo marali, da so v breme svojim otrokom, ipd. Iz tega naslova je potem ogromno primerov, ko starejši "zaupajo" svoje finance otrokom (čeprav so npr. prej celo življenje govorili nasprotno), ko se pustijo prepričati in gredo v dom, ali živeti h komu, kamor sicer nočejo (in potem tam travmatizirajo, zbolijo in včasih zato tudi hitro umrejo), tudi pustijo, da se otroci "grdo" obnašajo do njih (da so živčni, zajedljivi, eksplozivni, nečustveni - kar je včasih v tem stresnem, dinamičnem svetu nam mladim sicer razumljivo). Strašno jih vsaka že najmanjša stvar prizadane, ne spijo in ure in ure razmišljajo (ker imajo čas in ker jih prizadane), otroci imamo velikokrat občutek, da nas izsiljujejo s svojimi čustvi,....
Skratka, težko pravilno opišem, kako jaz dojemam starejše. Rečmo temu, da jih veliko bolje razumem, kot pa če ne bi imela te otroške izkušnje. In hudičevo se zavedam, da je povsem brez poante govoriti, da jaz pa ne bom takšna, ko bom stara, ker že danes dobro vem, da se bom gotovo zelo spremenila (pa to morda sama niti opazila ne bom).
Kar se skupnega bivanja tiče. Odvisne so te njihove želje seveda od več dejavnikov. Starši, ki prihajajo iz kakšnih kmečkih družin, bodo zelo težko zapustili dom in šli v dom za ostarele. Enako tudi tisti, ki so navezani na zemljo. Mogoče bo že malo lažje tistim, katerih prijatelji, znanci (morda že v njihovi družini), odhajajo v takšne domove. Pri nas pač žal ni družbeno dobro sprejeta miselnost, da so lahko domi za upokojence + stvar. Saj, roko na srce, še jaz se iz otroških let spomnem več negativnih zgodbic iz tam, kot pozitivnih. In zlasti tistih, ki se tičejo že res bolnih, oslabljenih ljudi - da jih slabo negujejo, ne previjajo, obračajo redno, itd. Ker se je razvila takšna fama (ne glede na to, da so danes tudi že res dobri domovi), se starejši bojijo tudi tega. Moja mami mi npr. tudi reče, kdo mi bo pa povedal, da sem že siva in me peljal k frizerju, da se pobarvam ter mi mogoče populil brčice, poskrbel, da bom urejena, ko sama tega ne bom videla. Kar je v bistvu upravičen strah, saj tam skrbijo za osnovno nego - ta "lepotičenja", ki zlasti ženskam veliko pomenijo, pa so že prepuščena svojcem (če sploh hodijo kaj na obiske).
Moja tašča sicer vehemento izjavlja, da bo šla v dom za ostarele. Danes je še zelo vitalna, a že malenkost opažam spremembo razmišljanja pri njej. Seveda ga še ne izraža. Pričakujem pa (kot sem že tolikokrat opazila), da se lahko njeno razmišljanje drastično spremeni zlasti v primeru, če se ji kaj zgodi (bolezen, izguba moža, poslabšanje splošnih sposbnosti,...) V takšnih primerih se po navadi starejši človek spremeni za 180˙stopinj.
Mislim, da je prav, da se s starši pogovorite. Pri tem boste morali žal biti tudi malo taktični in prijazni. Vsekakor pa gotovo ni prav, da nekdo trpi zaradi odločitve staršev. Mnogim sicer zadošča potem spoznanje, če dojame, da so otroci le nekaj korakov stran (a v ločenem stanovanju - torej ne istem). Je pa v veliko primerov problem tudi to, da smo otroci veliko dlje stran.
Jaz osebno sem, kljub temu da živim relativno daleč od doma, v strašnem precepu, kako staršem pomagati. Priznam, da se po eni strani čutim dolžna, po drugi so me tako vzgojili, po tretji pa tudi sočustvujem. In ja, je hudo tudi to, ko ti po tel. starš joče, kako mu je hudo, ker je sam v veliki hiši, nobenega življenja. Pa joj, če se slučajno kaj zgodi (da se prismodi kosilo), potem še v smislu, pa saj mi lahko še bajta zgori, pa me nihče ne bo rešil.... Skratka, slaba vest nam na vsakem koraku. Z njihove strani pa samo STRAH, STRAH, STRAH pred samoto, osamljenostjo.....
Nimam rešitev - razen že napisane - pogovorite se in sledite svojim željam, pri tem pa upoštevajte nekako tudi starše.
Tole sem napisala samo tako, da ne bo Sabri mislila, da narobe razmišlja o njihovem strahu. Čeprav me veseli, ko vse pišete, da ni teh problemov pri vas, v sebi še vedno nekako nosim prepričanje, da je več ravno nasprotnih primerov. (pač, zaradi mojega stalnega opazovanja teh starejših)
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Ne vem no, ker jaz razmišljam in tudi šparam za tamalo, da ji pomagam, ko bo hotela ustvariti svoj dom in ji privoščim lastno bivališče in mir, ker sem pač mnenja, da dve družini nista za eno hišo in skupno bivanje. Ali pač napačno razmišljam, ampak glede na probleme, ki jih berem tukaj, ko si pod isto streho s starši ali taščo-tastom, mislim da ne.
, se mi zdi, da je bolj v formi kot jaz
in je v stanovanju...moji imajo hišo, pa si niti jaz niti oni ne želijo, da bi bili tam...mi smo kar na svojem nekaj ulic stran
). Živiva posebej in nihče nas ne vabi k sebi, hehe, razen na obisk ali čez vikend moj oče, ker je pač malo dlje doma, pa se splača ostat kak dan dlje. 
