nejcko
|
Razlike med otroki se vedno delajo, ker so si otroci tudi med seboj različni in potrebujejo "različno dozo nečesa". Kaj hočem povedati? Tudi sama sem velikokrat občutila razlike, ki sta jih delala starša med nama z bratom, a ko sem nekega dne pogledala nazaj, sem suma sumarum ugotovila, da sta vsakemu dajala prednost v tistih stvareh, ki sva si jih v bistvu sama želela, jih tisti moment potrebovala ali so se preprosto prilegale najinema karakterjema. Do tega "beck looka" so me privedle besede ene mame, ki ji je sin očital pristranskost, "da mati (starši) da več pozornosti tistemu otroku, ki jo v (danem trenutku) bolj potrebuje". Ko sem slišala te besede in ko sem se ozrla nazaj, in ko sem se resnično potrudila, da sem brez očitanj in zamer pogledala naš odnos, sem ugotovila, da to še kako drži. In še danes, ko se oba z bratom bližava 40., je odnos staršev do naju enak - dajejo nama toliko tistega, kar v bistvu res potrebujeva. Lagala bi, da me nikoli ne zaboli, ko pogledam, kako se brat obnaša do staršev, pa mu vendarle na nek način še vedno "strežeta spred in zad", medtem ko sem jaz na nek način deležna mnogih bolj negativnih stvari (ob vseh pozitivnih, seveda), a ravno nedolgo nazaj sta mi starša priznala, da meni veliko bolj zaupata. Jaz sem za njiju "kamen opore", medtem ko je moj brat cvet, ki ga morata zalivati, drugače bi umrl. Čeprav ni vedno lahko biti "kamen", je vendarle zame to priznanje, da jima pomenim ogromno, na svoj način celo več kot brat oz. me tudi starša potrebujeta in ne samo jaz njiju. Naš odnos temelji na vzajemnosti, njihov pa je enostranski. Mojemu karakterju tak odnos veliko bolj ustreza. Upam, da si razumela, kaj sem ti skušala povedati, čeprav vem in verjamem, da obstajajo tudi starši, ki resnično in zavestno delajo razlike med otroki - to pa je zelo žalostno. A kljub vsemu naj tvoj mož skuša najprej pogledati na odnos njegove družine z zgoraj omenjenega vidika, šele nato lahko obsojata. Pa srečno
|