roberta
|
IZVIRNO SPOROČILO: biga
Moj štiriletni sin je že od malega bolj malo zainteresiran za igranje.
Jaz te pa razumem. Tudi moja najstarejša hčerka bi na meni visela po cele dni in ne bi niti za 5 minut nekaj sama počela. Ja, sicer se fino sliši, da "kuhaj" z njim, pa igraj sestavljanje z njim, pa kolesari z njim, pa pometaj z njim, skratka počni vse z njim. Ampak... kot si napisala, ne gre. Ne ves dan, ne vsako uro in ne vsako minuto. Ker je enostavno preveč. KOlikor imam rada svoje otroke, rabim tudi tistih 15 minut miru, da ne vem, gledam skozi okno in me otrok ne cuka ob tem za roko, kdaj mu boš spet na voljo. In to tiste mame, ki nimajo otroka te karakteristike, ki se ne zna zaigrati niti za tistih 10 minut, ne razumejo. Ker ne vedo, kako naporno je, če tudi na wc ne moreš iti v miru, ker otrok takoj priteče za teboj, ki ne vedo, da se tudi stuširat ne moreš v miru, ker otrok bi že nekaj počel s teboj, ne moreš prebrati niti časopisa (ker otrok že priteče s svojo knjigico), niti popiti kave (ker ti otrok že pleza v naročje) in ja, lahko je tečno tudi to, da niti 1 kosila ne moreš pripraviti v miru (pa si ga močno želiš, ker bi ta mir res rabil), ker bi otrok spet vse delal s teboj. In na koncu prideš do tega, da tudi, ko imaš čas, ki bi si ga lahko vzel samo za otroka, ti je to odveč, ker otrok že tako ali tako nenehno "visi" na tebi.
Kaj narest? Evo, jaz nisem prišla do kakega pametnega zaključka, razen tega, da se sprijaznim, da tak otrok pač je. In kolikor berem izkušnje drugih, ti otroci vedno ostanejo nekoliko nesamostojni oz. ne toliko nesamostojni kot to, da si vedno želijo, da jih vedno nekdo gleda, dela z njimi, jih komentria, se z njimi nenehno pogovarja... moja preživetvena strategija je bila ta (je še), da sem moji hčerki, ko sem jo imela enostavno "dovolj" povedala, da mami rabi 5 minut in da se v tem času ne morem pogovarjati z njo oz. se igrati z njo. Da mora enostavno počakati. To je sprva izgledalo tako, da se je vsedla zraven mene (v začetku tudi tečnarila na polno - mami, mami, mami...) in čakala. Potem pa je videla, da jo bolj kot ne v teh 5 minutah ignoriram in je počasi (zelo počasi - s starostjo) začela ta čas izrabljati drugače - da je šla pogledat kako knjigo, je kaj narisala ali že kaj.
Potem pa je že 2 otrok toliko zrasel, da se je vedno več zaigrala z njim in je bilo tako manj "visenja" na meni. S porazdelitvijo njene pozornosti pa je prišlo olajšanje zame in se zdaj tudi raje in več ukvarjam "prostovoljno" z njo 
MOgoče se čudno sliši, ampak tako pač je. Jaz zase vem, da sem oseba, ki ne prenese 24-okupacije sebe - pa naj bo to od kogarkoli. No, v času "dojenčkastega" obdobja je drugače, takrat jaz fizično drugače delujem kot da bi telo vedelo, da me otrok potrebuje 24-ur. Ko pa to mine, mi gre to 24-urno "na voljo" na živce. In mislim, da je prav, da si izborim nekaj minut dnevno zase.
Še najbolje pa je, če imaš koga, ki bi ti otroka za kake pol ure na dan peljal kam na sprehod ali pa z njim namesto tebe bral knjigice. Jaz nisem imela (razen moža, ampak ta čas smo raje izrabljali kot družina, ne pa da bi bili narazen), zato sem mogla tako radikalne poteze povlečt, če pa imaš koga takega, ga kar izkoristi.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
