roberta
|
IZVIRNO SPOROČILO: Spark
Moja skoraj petletnica je obupna. /.../ Kar koli jo prosim, sploh ne sliši. Da bi se ona sama obula preden gremo ven se ne, ker nekaj sanja in sanja. Ko smo vsi že oblečeni obuti in pripravljeni na odhod se začne dreti jokati, da kdo bo njej pomagal.
Pri mizi ne more sedeti pet minu. /.../ Ali se sploh noče vsesti za mizo, ali grdo je, ali pa kar zleze dol s stola. Včasih jo pošljem stran od mize, ker mislim, da bo pomagalo, pa mi ne. Razmišljam, da bi ji rekla, da jo bom kaznovala tako da ne bo sploh jedla tistega obroka, ampak to mislim da je ne bo ganilo, ker sploh ni nek jedec.
Potem je zelo kričeča. Njen govor je zelo kričeč. In če hoče kaj povedati je zame preveč glasna.
Imam še eno mlajšo hčero, ki bo 2 leti stara. Njej ne pusti skoraj nič. Ne želi ji dati nobene njene igrače. Tamala jo obožuje, ampak tavelka je kot kak vampir. Nič ji ne pusti.
Sploh ne zna skrbeti za svoje stvari. Da bi ona za seboj kaj sama od sebe pospravila. Da bi ona poskrbela, da pospravi svoja oblačila. Ma kje pa.
Sploh ne vem, kako naj se lotim da mojo malo upornoci malo preobrazim v tako prijazno ljubko dekle. Sem
mogoče nekaj nasvetov, ki pa ne vem, če bodo uspeli, ampak probat ni greh 
1. očitno ima neke težave z obuvanjem - brezveze je, da od nje pričakuješ, da se bo sama obula, ker se očitno ne bo. jaz bi jo začela sama obuvati, brez, da bi jo kaj vprašala, nagovarjala, naj se sama ipd. Ko bo to kak mesec trajalo, pa jo lahko mimogrede enkrat vprašaš, če se lahko sama obuje... in ji daj ob tem dovolj časa - naj se gre obuvat 10 minut pred vami. Vsake toliko časa pa jo vprašaj, če je že in če še ni jo še pusti in spodbudi k dejanjem... če se bo bližalo onih 10 min mimo, pa se ji ponudi, da ji pomagaš. In nato prakticiraj to naprej... bi skoraj moglo zalaufat...
2. jaz bi ji povedala, da je jemo za mizo in to tako, da sedimo in ne razmetavno sebe ali hrane naokoli. če tega ne bi hotla, bi jo poslala od mize brez obroka in ji ga tudi ne bi nadomestila čez pol ure z drugo hrano. ne, šele ko je naslednji obrok, bomo spet jedli. potem bi skupaj z njo ponovila, kakšno naj bo obnašanje in kaj se zgodi, če tega ni. in spet jovo na novo.
3. reci, da je ne razumeš, če kriči. in to ponavljaj toliko časa, da bo stvar povedala normalno. pri moji se to ful obnese (in če kriči ali če joka...), enostavno ji rečem, naj se umiri in potem pove, ker jo sicer ne razumem. pa se vedno umiri.
4. sama od sebe ji pač ne bo nič dala. taki so otroci. pri deljenju igrač jih je treba nenehno spodbujat in vedno pohvalit, se v naprej zmenit, da npr. če pridejo obiski, kako bo to izgledalo, ali bomo posodili igrače itd. na tebi je skratka, da jo to naučiš - sama od sebe tega gotovo ne bo delala.
5. od 5-eltnice pa res težko pričakuješ, da bo vzorna mala punčka, ki vse pospravi za samo. kot pri točki 4 = spodbude in pohvale staršev so tiste, ki bodo rodile dolgoročno korist. pospravljat moraš skupaj z njo, jo nenehno spodbujat in vedno, vedno hvalit.
6. prijazno ljubko dekle... bo samo, če se je ne bo vedno obravnavalo kot "malo upornico". otroci se odzivajo na tisto, kar jim mi dajemo in kakor jih mi dojemamo. in če razmišljamo o njih, kot o težakih, bodo vedno bolj težki, ker je to edino priznanje, ki jih ga dajemo. otroci si pa bolj kot vse na tem svetu, želijo naših priznanj.
vso srečo!
|
Natisni
- jo gledam vsak vikend. Moje mnenje je, da bi pri nas tudi ona znorela 
