Gina
|
Splišni, jaz sem tako vesela, da so ukinili preverjanje, da sploh povedati ne morem!!! In zelo sem srečna, da imamo drugega ministra, ki ni tako zelo tekmovalno usmerjen. Nisem za verouk v šoli, ne me narobe razumet, samo tisto prej je šlo v vse skrajnosti. Če pa to zdaj razložim na kratko (ali malo daljše:)-), je pa tako, da je cel sistem šolstva zasnovan na eni obupno grozni tekmovalnosti, rivalstvu, spodrivanju en drugega, in s tem posledično so otroci po eni strani pod stresom, ker so čisto preobremenjeni (pomisli, da se morajo zdaj učiti in pisati tudi tiste predmete, kjer smo mi uživali ali lenarili ali vsaj se ne sekirali za ocene - namreč pri glasbi, športni....), po drugi strani pa so od vse te tekmovalnosti, borbe za obstanek, uveljavljanje v družbi, ki je postala tako nepristopna, postali veliko bolj nasilni - kar nam pa spet ni všeč. Po eni strani imajo toliko pravic, da ne vedo, kam z njimi, po drugi strani pa ne znajo prevzemat odgovornosti. Potem pa temu še prištej neživljenjskost našega šolskega sistema - saj ne učimo nič na take načine, da bi otrok v resnici dojel (mene odštej:)-:)-), ampak je zdaj nagrmadena še večja množica nekega napiflanega znanja, ki ni dejansko razumevanje, ampak nekaj, kar čez tri dni spuhti ven iz glav, - evo, pa smo dobili našega tipičnega osnovnošolca. Zdaj pa še poglejmo starše. Starše je strah. Po eni strani smo uvedli opisno ocenjevanje, da bo otrokom lažje, pa da bomo bolj natančno ocenili otroke. To ej na začetku laufalo, razen za nepismene starše, ki jim je bilo vse isto, ker jim pač povedano ni bilo pomembno, če niso tam videli številke - 3 ali 5, tisto so pa razumeli. Čeprav taka ocena nič ne pove o tem, ali otrok dejansko ne zna seštevat ali množit, ali kaj drugega, kar ti opisna ocena pove. No, zdaj pa smo zaradi velikih kritik, da posegamo v otrokovo individualnost dobili take opisne ocene, ki so po domače povedano, za bruhat. Jaz od svojih otrok niti prebrala nisem, ker ne morejo biti realne niti če se učiteljica na trepalnice postavi. ne pove nič o dejanjskem, mojem otroku, je enaka oceni 3 ali 5, ali kolikor že. No, ti isti starši, ker se bojijo za otroke, bi najraje videli, da jih vsako leto kontroliramo, radi imajo, da je njihov otrok preverjan, zaradi lastne tekmovalnosti in lastnega ega, da znajo svojega otroka uvrstit. Samo drage moje, kdo pa pri tem pomisli na otroka? Ali mu je tega treba? Mora biti pod stresom? Ali zaradi tega kaj več zna=? Ne,pa tudi en sam , nerealen test ne more biti merilo, kam otroka uvrstit. Kaj pa, če je bil tisti dan preveč napet, ali bolan, ali pa se mu je usralo, pa je napisal več, kot zna. Ne, en test ne more biti merilo. POleg tega potem nastane še nekaj. Celo leto vsi učiteljic delajo samo na nalogah, ki bi eventuelno prišle v poštev pri preverjanjih. Vse je temu posvečeno. Vse ostalo je celo leto v ozadju. Resnično je tako. NO, pa še o snovi. Jaz menim, da bi vsak človek moral dobiti odlično splošno izobrazbo. Če bi otrokom razlagali tako, da bi ti imeli ob rečeh predstavo, bi si kaj zapomnili. Če jaz rečem renesansa, moraš takoj dobiti v možganih sliko le.-tega, če ne te niso dobro naučili. Enako je , če rečem Pitagorov zakon, moraš vedeti, o čem govorim, sicer te niso dobro naučili! In tako z vsemi splošnimi rečmi. Če teh predstav nimaš, potem te niso naučili kaj dosti. Naše šole pa ne učijo splošnih reči in tistih na dober način. Učijo samo kup stvari, ki se jih otroci naučijo na pamet, in od katerih nimajo nič. Pozabijo jih. Kakšna splošna izobrazba je zdaj to? In ker so ugotovili, da naši otroci ne znajo tako veliko kot sosedovi, so jim dali še malo reči zraven. To je totalen absurd, nonsens, ogorčena sem.... Gaber pa ni. Naredil si je spomenik, naredil škodo marsikomu, toda ljudje še vedno mislijo, da je on ok. Ni ok. Vesela sem, ker so njegovo garnituro odpikali. In vesela sem, ker ni več preverjanj vsaj v 3. razredu. Jaz mojih otrok niti v 6. ne bom pšustila iti in prepričana sem, da bom edini starš od te generacije, povprečje je en starš na 2 leti. Toliko smo ambiciozni. Preveč sem napisala. Samo tako jaz stvari vidim. Žal.
|