to.sem
|
Tako, mogoče že preveč samo berem ta forum. Se bom še oglasila, podobne težave že najdem, a si z nasveti ne znam pomagat. Ta del foruma sem izbrala, ker imam občutek, da ga kar največ ljudi prebira. Meni se vsak dan bolj zdi, da je to kar občutim depresija. Imam 2 prekrasna otroka, hčerka je stara 3 leta, sin pa ima 6 mesecev. Vem, da zagotovo ni poporodna depresija, ker se je začelo že pred rojstvom sina. Konstantno sem slabe volje, vpijem, negram, postala sem lena, ni mi do ničesar. Mož me še nekako prenaša, poskuša mi pomagati a jaz ga nekako odbijam od sebe. Začelo se je ko so se pojavile finančne težave. Sem še študentka, mož pa ima na srečo redno zaposlitev z minimalno plačo. Dokler sem lahko študentsko delala je bilo še vse ok. Potem pa se je začelo. Mislim, da ima ta "stres" vpliv tudi na starejšo hči, ki je začela lulati v posteljo ponoči. Zdaj se še bolj grozno počutim, ker se zavedam, da sem za to kriva jaz. Ne vem kako naj se obvladam... Ob vsaki napaki se tako držim nazaj, da ne bi znorela. Najhuje pa je zvečer... Ko sem sama in imam čas razmišljati, kako sem premlada za vse to. Potem se začnem zavedati, kako sem spravila v to še 2 otroka, ki nista nič kriva ne dolžna. Na koncu pridem do tega, da se imamo radi in da se trudimo, da bo še vse ok. A kaj ko je zjutraj vse spet isto. Enostavno ne zmorem več tega, da sem hčerki pod smrečico postavila vrečko bombonov, ker za drugo ni bilo denarja. Še dobro, da je sin tako majhen, da sploh ne ve, kaj se dogaja. Vsak dan štejem denar, ki nam je še ostal za hrano. Komaj čakam, da gre sin v vrtec, da bom spet lahko začela delat in potem bo vse ok. Vsaj upam tako... Ampak ne vem kaj naj do takrat? Naj svojo depresijo prenašam na otroke? Toliko večerov sem že premišljevala o tem, da bi najraje zaspala in se ne več zbudila. Kako naj hčerki pogledam v oči in povem, da enostavno ne morem kupiti čokolade? Najhuje pa je, da ona to sprejme brez joka. Pač reče "ja mami" ko ji v trgovini rečem, da ji ne morem kupiti tega in tega. Jaz pa se še derem na njo ko kaj razbije. Tudi ko sem rodila sina ni bilo niti približno takega veselja, kot ko sem rodila hči. Pri njej sem vedela, da bo imela vse. Ko pa sem šla rodit drugič, sem razmišljala samo še o tem, kako bomo, ko prideva domov. Mož pravi, da bo vse še ok, on je na tako situacijo morda še navajen od doma, ker niso imeli veliko. Jaz pa enostavno psihično ne zmorem več. Včasih imam občutek, da sem na robu živčnega zloma. Želim si, da bi bilo lahko vse kot prej. Kako naj si v glavi porihtam te zadeve? Kako naj bom spet vesela in dobra mati svojima otrokoma? Razmišljala sem že o psihiatru a mi je tako zelo nerodno. Malo zmedeno sem napisala, a glede na to kakšno zmedo imam v glavi je verjetno še ok.
|