Gina
|
Malo mi je hecno, ker pišeš zelo črno belo. Doma vse v superlativih, v vrtcu vse zanič. Glede na moje izkušnje obstajajo sicer res take sorte otroci, ki so doma pridni kot angelčki, v šoli, vrtcu se pa totalno in do konca zdivjajo, vedejo kot da bi ušli iz špagce, če grdo rečem - vendar imajo ti otroci navadno doma zelo specifično (strogo) vzgojo, ki na nek način vse skup spodbuja (takih je zelo malo dandanes, pa na prvi post se mi ti ne zdiš glih te sorte, ampak prej preveč zaščitniške, lahko pa se motim). Večina otrok je ravno obratno - doma si dovolijo vse sorte, v šoli, vrtcu pa malo manj. Velik del otrok pa se vede podobno tako v vrtcu kot doma.
Še ena reč me je zbodla v oči - šole in vrtci oz. vzgojiteljice iščejo pomoč svoje svetovalne službe šele takrat, ko v resnici sami ne zmorejo učinkovito rešit težav, ker se otrok vede izrazito, pravzaprav več kot samo izrazito drugače kot se pričakuje od konkretnega v tem primeru 3-letnika in najbolj verjetno ogroža ali sebe ali okolico, ali vsaj močno moti vedenje celotne skupine zaradi nenehnega spodbijanja vsake motivacije drugim, ali pa zaradi hudega zaprtja vase, ki bi lahko motilo samega otroka dolgoročno v razvoju. Pri tem se upošteva vse odklone v okviru koncentracije, vedenjske odklone - hočem reči, da se zaradi samo malo motečega otroka vsekakor ne obrne nihče na zmeraj prezaposleno svetovalno službo, do katere lahko pridejo samo če se na glavo postavljajo - tako težko jih je v današnjih časih dobit za 5 minut v skupino.
Vse skupaj me spominja na eno hudo zanikanje stanja, varovanje otroka pred kaj vem kom, ker je vse, kar nekdo reče, da ni ok, da bi se moralo spremenit, potencialna nevarnost - otrok je zaščiten, se ga jemlje za angelčka ne glede na to, kaj stori in ker to ve, bo še naprej zganjal teror - v bistvu sam nad sabo najbolj. V resnici se vsakodnevno srečujem s podobnimi primeri, niso tako zelo redki, so pa zelo škodujoči. Otrokom škodujuči. Težko verjamem, da bi se vzgojiteljica zmišljevala, kaj se dogaja. Verjamem,d a hoče dobro in da želi reči urediti, da želi, da se otrokovo vedenje spravi v določene družbeno in kulturno sprejemljive okvire. Ne vem zakaj bi sicer kar nekaj v tri dni nakladala - a misliš da ji je dolgčas? A tebi se zdi ok, da otrok grize, pa ščipa? A veš, vzgojiteljica je dolžna zaščitit ostale otroke, nimaš pravice svojemu otroku pustit, da to počne. Ti moraš z vzgojiteljicami potegnit in dat otroku vedet, da dela narobe. NI opravičila za grizenje. Ga ni, sori. Če bi bil pri meni v skupini, bi zaščitila ostale otroke za vsako ceno, pa če se ti na glavo postaviš. Otrok bi sedel ob meni. Ves čas proste igre bi ga imela na očeh - nikdar en meter proč. Imam pravico zaščitit ostale otroke in oni imajo pravico do tega, da ne doživljajo nasilja od sovrstnikov. Vsak se mora naučit tega. Če ga ne naučijo starši, ga nauči družba. Če bo ugriznil nekoga na igralih, pa bo imel ta otrok za fotra preveč zaščitniškega deca, ga bo morda le ta prtegnu kolikor mu bo tisti hip duša dala. Kaj bo pa potem? se boš stepla tam s fotrom, al ga boš tožila, ker je vrnil? Naučit moraš otroka, da je nasilje vedno kaznovano. Ti kot mama. Brez debate. IN podpirat vsakega, ki dela na tem. Brez debate.
Seveda ne zavračam možnosti, da je prisotno tudi neodobravanje vzgojiteljic do tvojega sina. A veš, če starš zagovarja zanič vedenje svojega otroka, se pogosto lahko nehote zgodi, da so vzgojitelji malce jezni na tega starša. Ovira jim njihovo delo in to v zelo veliki meri, pa še ovira svojega lastnega otroka v razvoju. V resnici se ne strinjajo z vzgojnimi prijemi. To se gotovo na neki ravni prenaša na otroka. Otrok je razdvojen med tem, kar reče ona in kaj rečeš ti. Kontrira vzgojiteljici, ker ve, da ga boš ti zagovarjala v vsakem primeru. Dela načrtno nekaj, kar je narobe, ker ti to ne kaznuješ in dovoljuješ.
Obstaja še majhna možnost, da so vzgojiteljice res čudne in delajo otroku krivico, pa da ga ne marajo ali popolnoma narobe ocenjujejo - ta možnost je res majhna, ker večina vzogjiteljic je šla na to šolo, ker rade delajo z otroki in ker uživajo z njimi, pa jim hočejo dobro. Ampak ajd, ker so v vsakem poklicu tudi čudni tipi, lahko da si nabasala na tisti redek procent. Vendar še vedno menim, da je po zakonu povprečja, sploh če gre za vključevanje svetovalne službe, veliko večja možnost, da ti težav ne priznavaš in ne vidiš, ter zato blokiraš vse skup. Kaj pa vem,... lahko se pa motim.
|
Natisni
) V dobro svojega otroka kritično poglej na dogajanje doma in v vrtcu. 
. 
(v večini primerov)...No, ne bom odkrivala Amerike, bi pa še jaz napisala nekaj podobnega, kot sem prebrala pri eni zgoraj....Bolj kot nekoliko drugačni, živahnejši otroci in njihovi starši, me razbesnijo vzgojiteljice, ki se delajo, da ni nič narobe. Takšen otrok potem nadaljuje svojo pot pri drugi vzgojiteljici (ali celo v šoli) in če je tej v interesu, da bi otroku pomagala, izpade zaradi prejšnjih vzgojnih lenob (leti na zaposlene v vrtcu in ne na starše)nanjo vsa nesnaga. Nemalokrat potem poslušajo: ja lansko leto je blo pa vse v redu, ja saj to vzgojiteljico (učiteljico) pa tako poznam že od prej, da zahteva nemogoče, ja saj ta ima tako probleme doma, pa se hoče izkašljat v službi, ja naj kar svoje otroke pogleda.....in še in še. Veliko lažje je staršem povedat lepe stvari o otroku, kot pa slabe. Jaz osebno se kar nekaj časa pripravljam, predenj kaj podobnega komentiram, vendar pa brez tega ne gre. Vsaj pri meni ne. Se mi zdi, da bi imela preveč slabo vest, če bi se delala, da je vse o.k. oz. da so za vse težave pri otroku krivi drugi in ne jaz. Prisotnost socialne delavke, pa je lahko le če se prej obvesti starše.(lahko tudi odklonijo). V vsej svoji praksi, še nisem imela takega primera, ker smo do sedaj vse rešili brez njih. Osebno nisem preveč zadovoljna z njihovim delom na spolšno (sori, če sem tu koga užalila...govorim le o tistih, ki jih poznam). 
