ronja
|
Ok, imaš par problemov, ampak noben ni nerešljiv. Najprej se moraš sama odločit, koliko imaš tega svojega moža rada. Zaljubljenost mine pri vseh, tudi tistih, ki smo se sami odločili, da bomo ostali skup, brez prepričevanj staršev. To ni razlog za paniko. Tudi preklinjanje samo ne (sploh glede na to, da tega ni rekel otroku oz. ga ta ni slišal - vsi kdaj rečemo kaj, česar ne bi radi, da otroci slišijo;). Gre bolj za tvojo odločitev: ali si želiš bit z njim, za ljubezen se v določeni meri odločimo. Ja, seveda morajo bit izpolnjeni nekateri pogoji, vendar je en del tudi zavestna odločitev. Ti se nisi odločila, zato ti je zelo težko. Hkrati pa se vsakič zaljubiš v popolnoma neprimernega človeka, verjetno zato, ker si mogoče ne želiš stran, samo spremenila bi rada odnos. Če bi hotela na vsak način ven, bi se verjetno zatreskala v bolj primernega kandidata kot prevaranta in lažnjivca, drugič pa v tako zelo mladega fanta... Po moje ti tvoja podzavest samo sporoča, da v tem odnosu nisi srečna in da nekaj manjka. Ampak včasih (velikokrat) se to da popravit - vendar če oba hočeta. za začetek: - Postavi meje možu: imaš pravico it ven s prijateljicami, seveda se pa prej dogovorita, ker to verjetno pomeni, da takrat on čuva otroka. Njegovega vedenja ne moreš spremenit, če ne spremeniš prej svojega. POtem se bo on moral odzivat drugače. Če oba delata, potem je normalno, da si tudi gospodinjstvo delita cca 50-50 in če mu kaj ni všeč, lahko sam boljše pospravi. Glavo pokonci in ne daj se. - Če vas začne mož žalit, odidi iz sobe in vzemi otroke s seboj, da ne bojo tega poslušali. Naj pač stenam govori, verjetno bo prej ali slej pogruntal, da nima smisla. - Če se odločiš ostat z njim, se potrudi za zvezo - pojdita še vidva kdaj kam sama in naj prijateljice takrat popazijo na otroka - ali pa stari starši, glede na to, da živite skup. Potem boš videla, ali ti je kot človek dovolj všeč, da si želiš preživet življenje z njim ali ne. Krize imamo vsi, takrat noben odnos ne zgleda prekrasen, ampak včasih se da zadeve zrihtat. - Zaupaj rajši prijateljicam, ne mami. Zanjo že veš, da te ne razume. Veliko manj je verjetno, da te ne bojo podpirale one kot ona. In mogoče lahko en del zaupaš tudi možu, mogoče te bo pozitivno presenetil... Povej mu, kako se počutiš v tem odnosu - ujeta, nesprejeta. Govori o svojih občutkih, ne o njegovem obnašanju - ne da je on kriv, ampak kako kaj deluje nate. Sicer bo samo popenil, ker ne bo dojel. Globoko v sebi je tudi on zelo nesiguren, saj se ves čas boji, da imaš ljubčka oz. ti to naprej meče. Povej mu, da imaš občutek, da te ne ljubi več in da ti je hudo. Samo zaradi otrok verjetno do konca življenja ne boš vztrajala, vendar včasih so otroci izgovor. Včasih ljudje vztrajajo iz strahu pred spremembo, včasih se imajo pa bolj radi, kot se zavedajo. Premisli, kaj od tega velja zate, pogovori se z možem, daj vama še eno šanso, če vidiš, da nekje le nekaj še tli in vso srečo v vsakem primeru! Pa veliko poguma!
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|