Majchi
|
Evo punce, mene nazaj. Torej, da vam povem, kaj so mi dovolili in na kaj sem itak pozabila  .
Ves čas popadkov, doma, pri sprejemu, v sobi za klistiranje, sem stala in hodila. Med samim popadkom sem se ustavila in predihala in gledala skozi okno (v mislih sem vsakič imela: kdaj bom šla od tuki?).
Tudi v porodni sem prosila, če sem lahko pokonc in so mi sami od sebe prinesli žogo, na katero sem se naslanjala. Porodni načrt sem seveda pozabila oddati komurkoli. Hvala bogu sem se uspela sproti dogovarjat.
Po predrtju mehurja se je pa bolečina tako stopnjevala, da sem vmes mogla mal počivat na bok (sama od sebe ), potem pa spet dol s postelje.
Ko so mi pa dodal še par kapljic umetnih, da bi mal pospešil že tako hiter porod, so mi pa dali zraven tud neki proti bolečinam, po čemer se ti mal vrti. No, takrat mi je pa babca rekla, da naj grem zdaj pa res že enkrat na posteljo. Odpret bi se mogla še za 3 cm, ampak po enih petih popadkih me je že učila pritiskat, jaz pa sploh nisem več dojemala hitrosti dogajanja. Še po dveh popadkih mi je začela govorit o tem, da vidi laske, potem pa še 2x pritisnit in mala je bila zunaj.
Če sem iskrena, tud pomislila nisem več, da bi stala, pa hodila, pa čepela, pa ne vem, kaj še vse... Čist enostavno je blo vse prehitro in če bi se vmes kaj zmišljevala, bi nam tamala ven ušla .
No, tok o teoriji in potem... o praksi . Sem rekla, da vam moram povedat.
Še vedno sem pa za to, da je ženska med porodom čimveč pokonc. Jaz mislim, da sem se predvsem zaradi tega tako hitro odpirala. Tudi popadki so se doma začeli na 5 min. In ko sem šla še pod tuš, se je to tako hitro stopnjevalo na 2 in 3 min, da sem se že kar mal ustrašla. V avtu, ko sem na pol ležala so se spet upočasnili na 5 min. V P pa spet na nogah in akcija...
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
! 
Neki delajo v teh šolah za starše propagando, pol si pa na licu mesta močno razočaran, marsikatero natulijo kaj si zmišljuje...na žalost smo še ene dvesto let pred leseno žlico. Meni je ful pomagalo vsaj to, da sem lahko popadke presedela na taveliki žogi (zakon!!!!) in isto, da so se mi na koncu tri babice metale po trebuhu 
, ker drugače bi menda mali kar noter ostal ;-) 
