ronja
|
Res je, da so otroci različno tekmovalni - mam doma dve zelooo različni punčki: prvi je tako ravno do Kosova, katera je, da ji bolj ne bi moglo bit. Hecno je, ker me tako zelo spominja name, ko sem bila mala - meni je bilo gušt hodit na tekmovanja, ker smo dobili tam sendviče s salamo, ki jih doma nikoli nismo , katera bom, mi je bilo totalka vseeno, 4. se mi je zdelo ful fajn mesto, kar recimo je lubiju nepojemljivo in nikakor ne more dojet tega prvega otroka, kako ji je lahko tako zelo vseeno in da bi nekoga spustila naprej, samo zato, ker si un želi:D. On je precej bolj tekmovalen, skor dušo spustil, če se najde s kolesarjem, ki je glih enako natreniran kot on sredi noči na eni iks cesti... za nobeno reč, kar tako - pač iz čiste tekmovalnosti:D - no, to je pa meni (in taveliki) nepojemljivo:D). Tamala je pa po njem - strašno grozno ji je bilo, ko je bila tavelika hitrejša od nje (ipak je leto pa pol razlike). Na srečo je športna in brihtna in ni taka reč, ampak je mela včasih probleme. Mi smo to rešili tako, da je pač še manjša in mlajša in da bo ona tudi tako hitra, ko bo zrasla. Da je za svoja leta super (kar je res). Če to ne bi bilo res, pa ne vem, kako bi rekla, ampak pač v smislu, da vsak najde kaj svojega. Razumem tudi, da si želiš svojim otrokom olajšat in ga ne želiš gledat, kako trpi... Vendar včasih s tem lahko naredimo več škode, ker dobijo potem mali občutek, da je to res neka strašna reč, če se še mami tako zelo angažira... Tako da je včasih boljše vse skup mal bolj na izi vzet... povej mu spet in spet in spet, da ni noben problem, če ni prvi, če ni drugi, če je zadnji. Da en pač mora bit zadnji in da to ni nobena taka reč in da se to itak spreminja, da je Einstein mel cvek matematiko, itd... Da vejo, da to ni zacementirano. sj ko predelava vse je ok, pač do nekje parih porazov Vsakega posebej predelajta, pa je. En po en, pa bo videl, da to ni glih konec življenja, če nisi prvi. Naša starševska naloga ni, da otroke zaščitimo pred vsem trpljenjem in izzivi, ki jih čakajo, ampak da jih nanje pripravimo, da bojo to znali čimboljše sami reševat. Ne mu dajat občutka, da je edini način neka čarovnija, da bo res zmagal. Ker to ni rešitev. Nikoli ne bo v vsem najboljši. In nobena strela ne bo tu pomagala, mali bo toliko in tolikokrat zgubil, popušil, tako pač je. Zato je boljše, da mu pokažeš, da je fora drugje. Da je luštno bit zraven, tečt, se zabavat,... Saj je ok, da daš vse od sebe in se potrudiš, ampak to je dovolj. Ni treba, da ti vsakič rata vse premagat. To mu pokaži. Tu mu pomagaj, ne pri tem, da bi bil boljši, to je njegova naloga. Ti mu pa pokaži, da to ni noben baubau, če pač ni. Ja, bo žalosten, če je tekmovalen. Pač. POkaži mu, da ni nič hudega, če je kdaj žalosten. če se pa tebi pri tem srce para, pa seveda še bolj misli, da je to nekaj groznega. Malo se distanciraj, da boš ti tista skala, na katero se bo lahko naslonil, ko bo prišel žalosten domov.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|