Tiamo
|
Naj se še jaz pridružim debati in vam povem svojo zgodbe, Blacky jo že ve in se ji moram še enkrat zahvaliti, da mi je res pomagala.
Prvo naj povem, da poporodna depresija je zavračanje otroka in misel na samomor, pri nas gre za lažjo obliko, ki jo poznavalci definirajo kot poporodno stisko in depresijo.
Pri meni se je začelo že v porodnišnici, nisem imela dovolj mleka, ploske bradavice in mala ni znala vleči, matrale sva se k hudič z nastavki in osebje v porodnišnici tako silijo k dojenju, da sem že tam jokala. Moja dojenčica je v porodnišnici jokala, zgubila na teži tretji dan in takrat se je, končno, osebje omehčalo in mi dalo flaško z adaptiranim mlekom.
Ko sva prišle domov sva z dojenjem nadaljevali, vendar je bil samo vik in krik, tako da sem si začela mleko črpati (načrpala sem si ga cca 30 ml), kar je bilo absolutno premalo za mojo 4000g težko dojenčico. Zato sem ji začela dodajati Aptimil. Drugi dan, po prihodu iz porodnišnice, je moja mala jokala cel dan in celo noč. Mene je vse bolelo od šivov, spala nisem že 5 dni, spomnim se kako sem samo ponoči gledala na uro in štela, ure 1, 2, 3, 4, ob 5 je moj dragi začel klicati dežurne pediatre in odgovor je bil »ne bi o tem po telefonu«. In jokanje se je nadaljevalo. Takrat je stopil v igro očka jo imela čez dan, vendar jaz se nisem mogla spati pri takem joku. Jok pa je postal ful čuden, jokala je tako da je ratala čist rdeča, krilila z rokicami, na koncu je postala modra in mislila sva da bo počila in umrla. In punce na RR so me poučile, da so to krči. Začel se je lov za kapljicami, sprobali smo vse kapljice pomagalo ni nič. Potem smo zamenjali hrano in prešli na Hipp1, nemškega proizvajalca. Moj dragi je moral 8 dan že v službo, tako da sem ostala sama doma. Krči so se nadaljevali čez cel dan in noč, mala je spala mogoče 20 min med hranjenji. Tako, da sem cele dneve in noči trpela k hudič. Odšli smo k pediatrinji, katera je rekla, da je malčica zdrava in da je treba krče preživeti, in da je moja naloga pestovanje. Potem me je še oštela, da jo narobe pestujem, oblačim, preoblačim, da ji ne smem dajati čaja,…..čist sem bila iz sebe. Potem se spomnim, da sem odšla v lekarno po kapljice Sabsimplex in so me tam delavke prepričale naj zamenjam hrano z Novolacom. Spomim se,da sva se lih z Blacky pogovarjale, ko je dobila napad od reakcije na Novolac. Blacky me je mirila, da bo minilo, pa žal ni. Krči so postali vse hujši in še kakat ni mogla. Ko je le naredila kakšen bobek je zraven kričala k zmešana. En teden smo zdržali in upali na najbolje, vendar pričakovanega učinka ni bilo, krči so postali vse hujši podnevi in ponoči, tako da smo Novolac ukinili in prešli nazaj na Hipp. Vsi so mi govorili, da si preveč k srcu jemljem in da ne smem tako jokati, da otroci pač jokajo! Ko so na lastne oči videli kaj se dogaja z našo malo, so vsi rekli, da kaj takega še niso videli in jokali zraven. Na pomoč so mi potem vsi prihiteli, od družine do prijateljev, samo po enem mesecu mojega nespanja in sekiranja, je bilo zame že prepozno. Pri enem mesecu starosti moje malčice so se krči malo umirili in več je spala. Takrat pa jaz nisem več zdržala in sem se sesula.
Spati nisem mogla, jesti nisem mogla (zgubila sem cca 10 kg v 10 dneh), čutila sem tesnobo v prsih, jokati nisem mogla, bruhala sem, spodaj me je bolelo k pri norcih, potem sem začela še krvaveti…pomagala sem si z avtogenim treningom, tekom, kopeli..nič ni pomagalo…spomnim se da sem tri ure sedela na balkonu in meditirala. Si govorila, da bo vse vredu, da bodo krči minili, ampak psiha je naredila svoje. Moje telo je bilo tok izčrpano, da sem se kar tresla, nisem mogla narediti nič, tudi previt in nahranit je nisem mogla. Se je zgodilo, da ko sem ji dajala jesti, mi je postalo tok slabo, da sem za trenutek zgubila zavest, še dobro, da je bila takrat moja mami pri meni. Potem so vsi stopili v akcijo in mi pomagali. Vendar prepozno zame.
Punce na RR so mi zelo pomagale z nasveti in po nasvetu ene sem obiskala združenje mamic, kjer pomagajo v takih problemih. Tam so bile punce zelo prijazne, po me poslušale in mi dale nasvete, naj si naredim načrt dneva, si vzamem čas zase, se pravi; naj grem malo ven brez otroka. Mi govorile o sproščanju, povezovanju z kozmosno energijo, o zdravilnosti gozdov in narave. Poskusila sem iti ven, vendar sem zunaj brez malčice še bolj trpela, skoz sem mislila nanjo, kaj če ji ne bodo dali za jesti, kaj če je ne bodo previli,….. Na koncu sem ugotovila, da mi to ne pomaga in da nisem dorasla tem kozmosnim energijam in objemanju dreves. Tako, da me je moj dragi, ki ni mogel več trpeti mojega stanja, eno soboto peljal k dežurnemu zdravniku. Tam je bila, na mojo srečo, prisotna psihologinja, s katero sem se pogovorila, ji povedala vse. Ta se je samo zasmejala in mi rekla, da sem dobra mati, če ne bi bila, se mi to ne bi zgodilo. Da je čisto normalno, da sem padla v to, ker sem trpela z otrokom. Samo moje telo je bilo preveč izčrpano, da bi to zdržalo, menjajo se hormoni, čišča je temu še pripomogla in nazadnje še menstruacija. O dojenju mi je povedala, da ene smo pač mlekarice, druge pa ne! Da sem zdaj na realnih tleh in da je najbolje, da grem za nekaj dni k mami. Dala mi je še anti-depresive, kateri naj bi začeli delovati šele po mesecu jemanja. Rekla naj ji jemljem, zato da bo telo zdržalo, ker se vidi da sem preveč shujšala in telo ne bo vzdržalo, bom mogla iti še v bolnico. In res šla sem za tri tedne k mami, za vikende sem hodila domov. Tablete sem jemala 2 tedna, potem sem jih nehala, ker se je stanje izboljšalo, verjetno je vse v psihi. Potem je še moja dojenčica, predno je bila stara 2 meseca začela spati po celo noč, se začela smejati in ggg-jati, tako da se je vse trpljenje končalo. Zdaj uživamo, mala je stara že 3 mesece, krčev skoraj več ni, je pridna, spi cele noči, tudi podnevi zaspi za par ur.
To je moja zgodba, in zdaj ko se pogovarjam z drugimi mamici, mi vsaka zaupa, da se ji je kaj podobnega zgodilo, če ne na začetku po rojstvu, pa kasneje. Poporodna stiska, ne pride vedno v taki obliki, kot sem jo jaz napisala, vsaka jo drugače doživi, ene se jo zavedajo, druge spet ne. Ene jo izražajo z jezo, druge s smejanjem, tretje spet z jokanjem, četrte z dretjem na otroka,…. Če se motim, mi ne zamerit.
Nazadnje bi se še enkrat zahvalila vsem, ki so mi pomagale, še posebno avgustovkam in seveda Blacky.
Lp Tia74
|
Natisni
in jaz sem ga nosila po sobi, ujčkala, mu prigovarjala, mu pela, ampak brez uspeha..na koncu sem še jaz zraven jokala 
Teorija je nekaj, resničnost pa nekaj čisto drugega. Mene tolažijo besede prijateljice, ki pravi, da bo vse pozabljeno, ko se bo otrok prvič nasmehnil 
in besede moje mame, da se po več letih teh začetkov sploh ne spominjaš več. Zdaj pa k lepšemu delu zgodbe.. Ugotavljam, da znam že veliko stvari, znava se tudi dojit (mlekca končno imam, a še ne dovolj), krčke smo zaenkrat pozdravili z enimi kapljicami (tok tok) in vsak dan dlje pančkamo (tok tok). Uspe nam, da je buden in da ne joka. Recept je v ležalniku!...Veliko mi pomagajo nasveti s tega foruma. Veliko iščem z iskalnikom, da sem bolj pomirjena. Zadnja dva obroka dodajamo prilagojeno mleko, da Miha sit zaspi in očka mi je v veliko oporo (prav zdajle ujčka našega korenjaka), čeprav včasih tudi njega zalotim zamišljenega in me malo zadanejo spet hormoni (želim si, da bi bili srečna družinica), ampak ko gledam sončka, ki mirno pančka in se vmes malo nasmehne, je vse pozabljeno 
Oglasi se kaj. Moramo odpreti novo temo o depresivnih oktobrkah. Se ti ne zdi? 
, sem z zanimanjem brala vase zgodbe in 
