Marelica
|
Ja, res huda zadeva in še dobro, da se o tem govori v javnosti in ni več neka tabu tema. Ravno iz tega razloga bom napisala svojo izušnjo sem in ne na ZS, ker se mi zdi, da lahko še kakšni mamici pomaga. Sploh z vednostjo, da v tem ni sama!
Jaz nisem zapadla v neko res hudo depresijo, sem bila pa z eno nogo skoraj že tam. Pa sem rodila zdravo deklico, imela sem zeloooo razumevajočega moža, ki je prevzel vso gospodinjstvo za 1 mesec po rojstvu... skratka nobenega razloga na zunaj gledano. Vsak dan sem se s težavo spopadala z eno in isto mislijo: da nič več ne zmorem kot samo še dojiti in počivati. Pa še dojenje mi ni šlo dobro... sploh se nisem imela časa več spraviti iz pižame, se počesati, iti na WC... če zdaj razmišljam, sploh ne vem, kaj za vraga sem cele dneve sploh počela. Popenila sem, če me je mož spraševal kako se kaj skuha (seveda je bil neizkušen v tem in je čisto nedolžno vprašal za količino in čas), popenila, ker ni znal dobro obesit perila... skratka, zdelo se mi je, da našemu gospodinjstvu vse polzi iz vajeti. Dojenčica je bila seveda prve tedne naporna (ampak sem zdaj šele pri svojem sinu spoznala, kaj je res naporen dojenček!), malo prevečkrat so bili na vratih obiski, na likalni deski so se stvari kar grmadile (likanje je bilo edino, ki se ga mož ni upal lotiti)... in nič čudnega, da se je tudi v moji duši vsega nagrmadilo... nekega dne sem se pred patronažno zlepega zjokala, čeprav sem drugače vsaj pred drugimi znala skrivat svojo tesnobo. Takrat me je pa ona "skapirala" in me pripravila do tega, da sem ji povedala, kaj me muči. Najprej je posumila, da z odnosom z možem ni kaj vredu... ampak ne... sem ji na koncu kar priznala, da me živcira dojenčica, ki se toliko prejoka in gora cunj za zlikat in da se počutim blazno nesposobna mama, ker še niti mleka nimam dovolj za dojenčka.
Ne mislite, da me je tolažila, ko je to slišala!!!
Nikoli ne bom pozabila njenega resno -hudega izraza na obrazu, ki me je po vsej verjetnosti rešil pred hudo depresijo, čeprav sem ji takrat to celo zamerila. Strogo mi je rekla, naj se zdaj spravim v red, če nočem pristat na zdravilih za depresijo. Naj zaboga ne mislim, da mora bit vse čisto in zlikano. Naj ne skočim za vsako figo k jokajoči dojenčici, če vidim, da ji nič ne manjka in da ni nič sramotnega, če nimaš dosti mleka... še vsi dojenčki so ob nadomestku lepo zrasli. Samo to! In me res predirljivo gledala. Prisežem, da sem bila besna za te njene besede!!!! Želela sem slišati besede tolažbe, ona pa tako strogo z mano. Ampak ne boste verjele, mene je ravno ta pristop streznil. Počasi sem prihajala k sebi in ob njenem naslednjem obisku sem ji lahko zagotovila, da sem vredu. Seveda so ostajale določene skrbi, ampak občutek tesnobe je izginil. Ni me več vleklo v prepad!!!
Pri naslednjem dojenčku sem imela dosti manj miru, kot prvič. Moj zlati mož je sicer spet prevzel čiščenje in večino časa je imel hčerko, da sem se lahko jaz čimbolj posvečala dojenčku. Drugače pa sem sama prala, kuhala, likala in ogromno dojila našega zahtevnega sinka... pa sem se ljub temu uspela oblečt in počesat pa še kaj poleg. To pot sem imela skoz v glavi tiste stroge besede, da naj se spravim v red. In sem tej patronažni nesončno hvaležna, čeprav ne morem ravno reči, da mi je simpatična!!!
A kateri kaj pomaga moja izkušnja? Jaz upam, da in si želim, da bi čimmanj novopečenih mamic doživljala taisti ali celo hujši duševni pekel!!!!
|
Natisni
. 
