***pika***
|
lysa, meni je patronažna rekla, da je normalno, če nas po porodu obhajajo različni občutki - od navdušenja  , do popolnega obupa  . Da ni nič narobe, če smo kdaj jezne na lastnega otročka ...
Svetovala mi je, naj si kdaj vzamem kako urico časa zase, naj se na sprehodu pogovorim z drugimi mamicami, ki imajo zagotovo podobne težave...
Meni je na kak krizni dan pomagalo tudi to, da sem kolegicam malo potožila s kakšnim sms-om; včasih mi je že to, da sem se 'izkašljala' pomenilo olajšanje. Pa zjikala sem se, če se mi je zdelo, da se moram, pa včasih sem možu, kakšno krepko povedala  ... skratka, občutkom sem dala prosto pot.
Pa verjetno se ne splača, da si za cilj zadaš, da si boš prve tedne in morda mesece zapomnila kot nekaj najlepšega v življenju. Malo utopično je pričakovati, da bo vse super, če je bolj realno, da bo večji del tvojega življenja prve tedne, če ne celo mesece precej kaotičen. Kot najlepši se nam bodo ti meseci verjetno zdeli, ko bomo nova kaotična stanja preživljale, ko bodo naši otročički  postali naporni pubertetniki
Zapomni si, da nima smisla od sebe pričakovati, da moraš biti popolna mama. Jaz sem v prvih tednih mislila, da moram skrbeti zase, za otroka, zraven še likati ... Pa sem najprej skenslala likanje - dojenček se v nezlikanih majčkah ravno tako OK počuti kot v zlikanih, meni pa je manj žal, ko pobruha nezlikane ...
Pa otrok ni samo tvoj, tako da ne bo nobene škode, če ga 'moraš' prepustiti možu - on ni zmatran od poroda in bo verjetno lažje prenašal napore  .
Meni je, kadar sem imela občutek, da se mi od vsega že meša, pomagalo tudi to, da sem se probala čim manj obremenjevati s pametovanjem sorodnic v stilu: 'Ja, kako, da ti ne rata zajtrka jest, jaz sem ob dojenčku še kuhala in likala ...'
Zdaj z možem kak dan brez slabe vesti stopiva čez kak kup v stanovanju in pač pospravljava, ko nisva preveč utrujena.
Pa še izkušnja s 'premalo mleka'. Ko je naše dete v nekem obdobju ful jokalo, so pametne sorodnice sicer dobronamerno kar naprej spraševale, če sem prepričana, da imam dovolj mleka, pa da ga sigurno nimam, če me v dojkah nič ne tišči in mi mleko ne teče iz njih oz. si ga ne morem kaj dosti iztisniti, pa če otrok ni za 3 ure sit ..... BLA, BLA, BLA Od samega sekiranja bi mi ga potem res skoraj zmanjkalo.
Na srečo me je patronažna lepo potolažila in svetovala naj otročka čim večkrat pristavljam, in pijem od 2 - 3 l na dan... Zdaj odločno zavrnem dobronamerne nasvete, če ne prosim zanje in se ravnam po svoje - kak del dneva pač jemo vsako uro, kakšno noč ne jemo po 7 ur, drugič na 3 ... Skratka, živimo brez prehranjevalnega urnika, a je manj stresno, kot če bi si ga zadala, otročkovim potrebam pa ne bi pasal.
Skratka, čimveč se ravnaj po svojih, vaših potrebah, drugim povej kaj rabiš in česa ne, predvsem pa, ne postavljej sebi previsokih materinskih zahtev. Naj te potolažim, da najhujše mine v treh mesecih - jaz sem šele v tretjem mesecu začela materinstvo doživljati kot manj naporno. So pa še vedno kakšni trenutki ali pa dnevi, ko bi kar kam pobegnila
Srečno!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Vsako obsojanje odveč? 
