FAILA
|
Moje izkusnje. Zasluzim Nobelovo nagrado. Za potrpezljivost. Te bom poskusala potolaziti, tako kot so tolazili mene, ko sem 3 mesece prelezala v Klinicnem centru v Ljubljani in en mesec v bolnisnici Novo Mesto. Se pravi 4 doooolge mesece zaradi kriticne nosecnosti. Brez starsev, brez soproga, brez prijateljev, ker je bila oddaljenost bistvenega pomena, saj sem doma na Gorenjskem. 3 mesece na invalidskem vozicku, 3 mesece bruhanja krvi zaradi popokanih kapilar v grlu in tri mesece nespecnosti, infuzij, uspavalnih inekcij ter nenehnih preiskav in pogovorov. A ker je clovek sam sebi najboljsi zdravnik, potem poskusas vse to jemati, ne kot bolezen temvec kot nekaj cisto naravnega, od Boga danega. Tudi zdaj, v zadnjem mesecu nosecnosti, ko sem doma, cutim bolecine, bruhanje se se vedno ni ustavilo, da o nekem nakupovanju ne govorim, ker ga enostavno nisem obcutila ze 8 mesecev (in moj tako nima se nicesar), poskusam ohraniti svojo zavest, da bo slej ko prej vsega konec. Zelo pogosto razmisljam o bolnikih z rakom, Aidsom, levkemijo..skratka z boleznijo, ki je neozdravljiva. Pri njih ne velja, aha se en mesec pa bo vsega konec... ali pa da bo sreca sama potrkala na vrata in rekla, tu sem. Ce zelimo spremeniti dolocene situacije ali pa tudi svet, moramo najprej zaceti pri sebi. Kljub vsemu, da ti gre vse narobe. Ali pa si ze krepko navelican vsega. In ko se bomo spreminjali mi, posamezniki, se bo sam od sebe spreminjal tudi svet. In situacije. Jaz, po vseh teh izkusnjah, izgledam grozno. A zjutraj ko me moz dvigne iz postelje (ker se sama pac ne morem), stopim v kopalnico, prizgem svecko v etericnem olju in se polepsam. Pocesem, nasminkam..skratka uredim. Se prislim. Ceprav vem, da ne bom prestopila hisnega praga, ker ga enostavno ne morem. Potem si prizgem radio, cd z otrosko glasbo iz vsega sveta (lahko ti ga presnamem) in se vzivim v vlogo mamice. Nimas pojma, kako dobro mi gre od rok. Od nog nekoliko slabse, a kot sem ze omenila. Se en mesec...:bravo: f
|