nejcko
|
IZVIRNO SPOROČILO: hejdi Osebno mislim, da če učenje ni igra, potem je pa res hudo... Razliko delamo starši in učitelji. Nekateri se učijo igranja na inštrument zato ker ga ljubijo, nekateri pa zato ker se morajo. Tudi, ko nekaj ali nekoga ljubiš se lahko pojavijo težave, takrat ponavadi razrešuješ svojo človeško naravo. In tudi to je dobro. Sem mnenja, da je življenje lepo, da je učenje zanimivo in da sodimo med tiste srečneže, ki to lahko počnejo! Vidiš, v svojem prvem stavku si si že sama odgovorila - eni želijo in radi hodijo v šolo, ker imajo učenje radi, drugi (ali večina) pa zato, ker morajo. Poleg tega pa je bistvena razlika med igranjem inštrumenta in šolo: če ljubiš igranje inštrumenta, potem delaš nekaj, kar ti je pri srcu, če se rad učiš, pa se moraš v šoli učiti tudi predmete, ki jih mogoče nimaš tako rad ali jih celo sovražiš. Poleg tega je v šoli otrok takoj izpostavljen nekemu predalčkanju (čeprav v prvih razredih ni številčnega ocenjevana), ki ga, žal, v največji meri spodbujamo prav starši; otrok kaj kmalu postane žrtev pritiska, ki ga ne razume (npr. zakaj moram biti tudi pri matematiki najboljši, če je pa ne maram in ne razumem - meni verjemi, da še 15-letniki ne verjamejo v koristnost nekaterih predmetov, kaj šele v koristnost splošne razgledanosti). In zakaj bi torej otroka temu izpostavljali prej, kot je potrebno. Sicer pa imamo ljudje različne poglede - po tvojih postih sodeč, se mi zdi, da si se že odločila in bi rada hčerko vpisala v šolo. Gotovo ti bo najbolje znala svetovati psihologinja v vrtcu. Stopi do nje in jo vprašaj za mnenje oz. če je predčasen vpis sploh možen. Aja, pa še to. Tudi moj sin je ene parkrat omenil, da si želi v šolo, ker je šla letos v šolo kar polovica otrok iz njegove skupine. Ampak on bi šel tudi na Everest, če bi šel tja nekdo , ki ga pozna (otroške želje pač ) ... ne vem, mogoče razmišljaj malo tudi v tej smeri.
|