Anonimen
|
Jaz ima psa eno leto starejšega od otroka in to je že kar v redu. Ker pes se pri enem letu toliko zresni, da mu lahko že kaj dopoveš. Kar je mlajše, je pa še čisto neumno. Pa tudi odvisno je od tega, koliko imaš moža doma. Če si sam z otrokom in psom, posebno če živite v bloku, zna biti kar napoerno. Ker psa je treba peljati ven, pa če je otrok zbujen ali če spi, če je otrok zdrav ali pa bolan. Včasih se res težko izide. Pa dokler je otrok še čisto majhen in je lepo v vozičku, tudi še nekako gre. Le da obiski prenekaterih trgovin in obiski prijetljev velikokrat odpadejo. Potem, ko pa otrok začne delati prve korake, je pa težko imeti na povodcu psa, ali pa spuščenega gledati, da ne bo šel na cesto, zraven pa držati otroka za rokce in z njim hoditi. Pa ko prideš iz sprehoda, ne veš koga bi najprej zrihral, ali psa, ki se ti je po možnosti povaljal v dreku ali pa mu je treba le umiti tačke, ali otroka, ki je "zabunkan" v kombinezonu in mu je zelo vroče, ali pa je zaspan in joče, ker pač ne more čakati. Saj je lepo, da otrok lahko živi ob psu ker je res ogromno pozitivnih stvari, ki ga ob tem lahko naučimo. Je pa tudi naporno. Jaz bi na tvojem mestu pšočakala, da bi bil otrok vsaj kakšni dve leti star. To seveda v primeru, če živite v bloku. Če ste v hiši, je vse lažje. Če drugega ne, nujno lahko pes, kadar res trenutno ni časa za sprehod, opravi na dvorišču, pa tudi počaka lahko zunaj, da se najprej uredi otroka, potem pa pride na vrsto pes.
|