špelin@
|
zvezdan, hvala ti 
Oh, točno vem, kako te je zabolelo, prizadelo, ker igračke več ni bilo tam 
Sama sem vsakič, ko sem v prvem letu po izgubi prišla v Park zvončkov in videla, da igračke izginjajo, odhajala strtega srca in po licih so mi tekle solze... Ker nisem mogla ne sprejeti, ne razumeti, kdo to počne in zakaj. Ampak kasneje, ko je bolečina pojenjala, sem lahko razumsko pogledala na vse skupaj in si dopovedala, da so to bolni, omejeni, zafiksani, pijani, zlobni, obsedeni in/ali enostavno objestni huligani, Lahko sem prišla tja in me ob izginulih igračkah več ni tako prizadelo. Kasneje sem se odločila, da igračk več ne bom nosila tja, tja zdaj nosim predvsem svoje misli, občutke, tihe pogovore... Svoje srce. Tega ne more nihče ukrasti, tega ne more nihče oskruniti.
Prijateljica mi je svetovala, naj poiščem v sebi način, kako bom sinčka na nevsiljiv način (in za okolico nemoteč) vklopila v naše življenje. Najprej sem mu napisala pismo in je še vedno na spletni strani, ki sem jo posvetila sinku. Zatem sem se domislila posebnega skrivnostnega znakca, ki ga vedno narišem v kotiček vsake razglednice, čestitke, pisma,... ki ga pošljem. Dodam ga pod naše podpise. Meni in starejši hčerki to ogromno pomeni, vseeno pa s tem nikomur ničesar ne vsiljujem.
Mi (midva z možem in najini trije živi otroci) večkrat letno obiščemo Park zvončkov - oddaljeni smo cca. uro vožnje. In ja, najin sinko bo vedno del naše družine. Oba z možem se tega zavedava in se tega ne sramujeva. Tudi starejša hči, ki je bila ob izgubi stara 6 let in je z nama žalovala, ga ne bo nikoli pozabila. Tudi mlajša hči že ve, da je v Parku zvončkov naš angelček.
Nikakor ti ni treba zanikati tvojega angelčka. Tisti, ki bi to zahteval od tebe, krepko seka mimo. Milo rečeno. Naj ima svoje mesto v tvojem srcu, še vedno bo v njem dovolj prostora za vse ostale ljudi. Pri meni je sčasoma bolečino prerasla ljubezen in ponosno lahko rečem, da mi je moj mali sinček v svojem kratkem življenju v mojem trebuščku dal več, kot bi mi lahko dala velika večina ljudi v dolgih letih. Enostavno potrebuješ svoj čas, da odžaluješ. Nihče ni enak drugemu, vsak ima svoj tempo, svoj način.
Vidim, da je kajajaka napisala lepše, kot bi jaz, zato bom samo citirala:
IZVIRNO SPOROČILO: kajajaka
Važno, da se otroček igra s svojo želvico v tvojem srčku! - tam ti ga nihče ne bo vzel!
To je res, veš
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Ne morem verjeti da me je to tako potrlo in da tako razmišljam. panično sem pol ure povsod okrog zidka iskala roza želvico...ni je bilo! ne vem zakaj bi jo kdo vzel saj je bila že vsa umazana od dežja ampak meni je veliko pomenilo da je tam. Ne vem če se bom še vrnila v park. 
