|
RE: panične motnje, strah,... 31.1.2010 11:17:28
|
|
|
|
Gina
|
IZVIRNO SPOROČILO: TomTaylor Joj, Gina, ko bi le bilo tako preprosto kot zgolj navezanost "na reči", ampak otroci niso avto, niso hiša ali kolo, so družbena bitja in so nekaj edinstvenega, so moji in so nenadomestljivi. Ja seveda da niso, nisem niti pod točko razno mislila, da bi ti moralo biti vseeno ali da ne bi smela biti navezana na otroke - ni v tem point. Vsaka mama je ne samo navezana na otroke, ampak bi se ji menda vsaj za en cajt zmešalo v duši, če bi se otrokom kaj zgodilo. Vseeno mislim, da si si odgovorila točno v tem sestavku. Nobena stvar na svetu pa vseeno ni večna. Ne glede na karkoli se moraš tega zavedat in to sprejet. Ne ti, ne jaz, ne nihče sploh ni večen, bomo enkrat umrli. Razlika je med tem, ali se ves čas bojiš smrti ali pa prepustiš, da itak bo, kar bo, ker nimaš vpliva na to. In tudi nisem mislila, da bi ti otroke zato kaj preveč ovirala - to ni nujno povezano. Sigurno pa mora biti to težko, ko ne zaupaš. Ampak kakšno izbiro pa imaš? Lahko spustiš in relativno normalno živiš, ali pa ne zaupaš, pa se ves čas žreš. In jaz osebno poznam veliko staršev, ki so zelo zelo overprotective, ki imajo zelo podobne strahove kot ti, morda v manjši meri, ampak ves čas so v strahu, ali je njihov otrok dovolj varen in kaj bi lahko še storili, da bi bil. In če se kakšna malenkost zgodi, obtožujejo sebe, da niso dovolj pazili, ali pa obtožujejo tiste, ki se jim je nesreča zgodila, pa naprej ne zaupajo, nikdar ne vidijo, da je neka reč splet okoliščin in da nekdo ni imel tako velikega vpliva, kot mu, si ga pripisujejo. Morda ti nisi taka, pojma nimam, povem pač, kaj opažam. NIsem pa strokovnjak iz tega področja, prav gotovo da ne. Še vedno pa menim, da ljudje, ki težko spuščajo karkoli, gojijo več strahov v zvezi s tem, da bi jim bilo kaj odvzeto, kot tisti, ki lažje spuščajo. Komu pa s tem pomagaš, ko ne spuščaš? Samo sebe kaznuješ vsak dan. Te reči te na daleč kontrolirajo, razžirajo ....od njih pa neke pozitive itak nimaš, samo zgubljanje energije. Mogoče še o smrti. Ko sem sprejela smrt kot neizogiben del lajfa, sem lažje živela. Grozno je, če te je strah smrti. Ko sem pogruntala, da tistemu, ki umre, ni nič hudega več (če ne verjameš v posmrtno življenje itak veš, da človeka pač samo ni več, mu ni nič hudega, če pa verjameš v posmrtno življenje, pa itak veš, da gre lahko samo na lepše, se pravi mu spet ni nič hudega), hudega je tistemu, ki ostane. In tisti, ki ostane, žaluje zaradi sebe - ker on ne bo mogel več uživati tistega, kar mu je oseba dajala. Štekaš? Pri smrti gre za egoizem, zato jokamo, če se še tako čudno sliši. Pa ne da ne bi imeli pravice žalovat ali kaj podobnega, seveda imamo in prav je da žalujemo, ne moremo pa zato sebe požret že samo ob misli, da bi se otroku ali komu od bližnjih kaj zgodilo. Pa ni res, da ne poznam tega feelinga. POznam ga in to zelo dobro. Še vedno me stiska vsakič, ko gresta moja otroka s svojim fotrom (ali kom drugim) v avto - ne zaupam avtomobilom, enostavno imam strašno bad feeling. Vsakič si moram te iste reči dopovedovat, ampak pomaga. Zanesljivo pomaga.
|
|
|