živa
|
Hoj! Moj 21-mesečnik ima hudo krizo, ker smo dobili dojenčka. V porodnišnici ga je bolj ali manj ignoriral, doma je bil brez apetita, občutljiv, odkar sva prišla z dojenčkom domov (v nedeljo), je pa sploh hudo. Meni pa tudi, ker vidim, kako trpi. Sicer malček kdaj pa kdaj dojenčka že pogleda in ga celo poboža, večinoma pa nas čisto presliši, če mu rečemo kaj v zvezi z dojenčkom, tudi pri previjanju je do sedaj hotel pomagati le enkrat. Naj povem, da se mu posvečamo in mu popuščamo bolj kot pred rojstvom dojenčka; po ves dan se igramo, ga crkljamo, se z njim pogovarjamo, dojenčka komajda nahranim in previjem, pa še to pogosto med igro z malčkom. Ta je jokav, cvili, komaj ga prepričamo za lulat in jest, nekaj časa me odriva, nato se stiska k meni, odriva druge otroke (npr. bratranca), če sedijo poleg moža ... Kar naprej mu govorimo, kako je moj-moj, kako ga imamo radi, kaj vse on že zna, kako je priden, kako smo ponosni nanj, za vse stvari ga pohvalimo, ne silimo vanj z dojenčkom in mu dopuščamo, da ga npr. ne opazi, niti se ne razjezimo, kadar ga odrine, če ga damo preblizu. Jaz sem že čisto obupana in če slučajno ostanem za minutko sama, mi gre kar na jok. Je imela še katera take probleme? Kako so se rešili, kako lahko z možem pomagava malčku, da se bo sprijaznil s situacijo in ne bo več tako trpel? Lp, živa
|