Gina
|
Jaz se strinjam s predhodnicami, mogoče samo še čisto konkretno, kaj bi jaz naredila. Najprej bi razmislila, kaj točno je tisto, česar jaz ne dobivam, mislim čisto zelo konkretno, kaj pričakujem in nimam, nisem srečna (to najbrž že veš - ali tudi ne tako zelo natančno), potem pa moraš nujno razmislit, zakaj on ni srečen, česa on ne dobiva. Vedeti moraš to, da moški in ženske nismo enaki, funkcioniramo rahlo drugače. Fajn je upoštevat to. Po mojih izkušnjah funkcionirajo samo tisti zakoni, kjer sta oba pripravljena malo popustit, se v določenih rečeh prilagajata. Ampak pomembno je tudi to, da imata skupne vrednote, da sta podobne sorte v tem. Če je tako, imata jedro, na katerem lahko gradita, če sta pa preveč različna, pa ni šanse, da obstane. Če je tvoj tako daleč, da ne more več, da se mu zdi vse samo še teženje, bi gotovo zdajle najrajši imel mir, tako zelo zelo zelo, da mu je ta hip vseeno, če greš. Torej je vendarle v stiski. Ni sposoben živet družinskega življenja, sploh ne takega, kot si ti predstavljaš. Lahko mu začneš nudit tisto, karresnično rabi, če je to čas zase pa čas zase, potem bo mogoče sposoben funkcionirat - ali pa tudi ne. On tisti tako grozno rabi, kot ti rabiš njegovo pomoč ali prisotnost, ali karkoli že. To ni zagovor, to je le gledanje iz druge perspektive. On v resnici tako čuti. Ali pa ti lahko čez to greš ali ne, pa nimam pojma. Če ne gre, pač greš. otroci so rajše nekje, kjer se oči in mami ne kregata, pa tudi ti si boš slej ko prej našla novega partnerja. Otrok bo imel družino. Malo drugačno, ampak fajn družino. Veliko je takih, drugačnih družin dandanes. Moja tudi. Moraš pa biti toliko fer, da pustiš otroku imeti tudi očeta, ne da se kregaš z njim še naprej. Vse se da.
|