luba duša
|
Pozdrav...
rada bi slišala vaša mnenja...
poročena 10 let, en otrok 8let, skupno stanovanje, oba zaposlena, načeloma funkcioniramo super, kadar smo skupaj...tega zadnjega pa je zadnje čase (leto dni, od kar je zamenjal službo) zeloooo malo...in meni to manjka, manjka mi občutek družine, povezanosti, ljubezni in skrbi drug za drugega...
...minejo tudi dnevi, ko je odsoten od jutra do večera, pa se niti ne slišva, niti ne vpraša kako sem/sva....doma stvari stojijo, ko je treba kaj popraviti, bi bilo boljše, lažje, hitrejše, če bi poklicala delavca in mu plačala...
...med nama je še vedno kemija, ko sva skupaj...(dopust, krajši izleti), vem da ga imam rada...on reče da me ima rad in ko smo skupaj to pokaže (me objame, poljubi..pove da me ima rad..) a tega je premalo, premalo ga je v resničnem vsakdanjem življenju...ko sem bolna, da bi poskrbel zame, ko je bolan otrok, da bi se malo potrudil in ostal kak dan doma...pa take malenkosti, ki vsak dan dajo občutek ljubezni in povezanosti..vedno imam občutek da sva zadnja na njegovem seznamu "things to do" in če zamanjka časa...ups...pa drugič...
...zelo sem nesrečna, manjka mi vse in iskreno vem da mi bi bilo bolje sami, ločeni...ker potem bi vedla na koga se lahko zanesem...tako sva pa skupaj pa nisva, ker sem za vse sama, ker moram vse sama organizirat, ker drugače pa ni narejeno/opravljeno...ups ni blo časa...
...to sem mu povedala že nekajkrat, brez obtoževanj, lepo iskreno in brez ovinkov...da tako ne gre, da hočem več in da zaslužim več...pa je drugače cca dan ali dva in ups spet po starem...in še tista dva dni imam občutek da sem to izsilila s temko sem mu vse povedala...
..kaj pravi on??...nič...dobesedno...pove da me ima rad, da ima rad sina...in da ne naredi to zanalašč...da tako ups pač se zgodi...
...in jaz? Jaz ostajam...zaradi sina, ker očka obožuje, kadar je pač doma (tudi sam odkrito pove, da ga pogreša) in tega mu nekako ne morem vzet...po drugi strani, pa saj ga bo tiste dni ko bo pri njem videl in bosta skupaj, saj očeta mu ne bom vzela...
...ostajam..ker je tako lažje...logistika...kljub temu je tle ko je nujno..ampak res nujno..
...vem da nisem srečna in vem kako bi lahko bila....ali sem egoistična, če razdrem družino, da bi bila bolj srečna? Sama sem mnenja da tudi on ni srečen, ker najedam, ker težim ko ga ni...potem pa bi imel čas zase in bil prost...brez teženja...
..strah me je ker vem kaj bi bilo potrebno narest in kaj vse potegen za sabo...strah me je da bom ostala...nesrečna...
....ve? kaj bi naredile, nenaredile...?
|
Natisni
Minili so ti časi, že zdavnaj. 
