Anonimen
|
Moj partner hoče v najemniško stanovanje, kljub temu, da živimo pri meni doma. Po eni strani ga razumem, saj se moja starša, predvsem oče, nenehno vmešavata v najino vzgojo in v vsakdan, ki ga pač preživljamo po svoje.
Smo v skupnem gospodinjstvu, svojo imamo samo spalnico-dnevni prostor, ter kopalnico.
Sama bi bila takoj za najemniško stanovanje, če bi le to bilo v mojem kraju, ker je tukaj stanovanj malo, oz, nič na razpolago, preostane samo še selitev v mesto. Tam bi jaz umrla. Vajena sem življenja na vasi, imela sem krasno otroštvo in prav tako želim za svojega otroka. Ne pa, da bo odraščal med betonskimi stolpnicami.
Veliko se prepirava glede tega, sedaj mu je končno počil film in se je odločil, da si, takoj ko bo možno, najde najemniško stanovanje v mestu. Kaj naj naredim? Meni se bo zmešalo od skrbi in dvomov, tu se imam lepo, čeprav se starši ne razumem dobro, tu imam prijatelje, psa, mojo mačko. In predvsem, rada živim tukaj. Zdi se mi najlepši kraj na svetu.
Ne moremo biti kar naenkrat ločeni, najbrž sem sebična, da v dobro otroka ne spakiram takoj stvari in grem. Je pa pri nas včasih res nevzdržno, zato ga razumem. Kaj naj naredim?
|
Natisni
on že ve, zakaj
