Abby
|
Moja punči je bila polno dojena pribl. pol leta, spala je pa do 9m ko zaklana od 22.00 do 7.00. Potem se mi je začela ponoči vsaj 1x na noč zbujat, kar je naposled pripeljalo do tega, da je začela spat pri meni, prisesana na zizo. Včasih samo do spanca, včasih celo noč, nikoli pa ni zaspala brez zize. Čez dan je pa tudi sesala kadarkoli - če ji je bilo dolgčas, če je bila žalostna, lačna, žejna, zaspana. Vse to me niti ni motilo, niti skrbelo, in nisem še imela namena nehat dojit.
Potem pa se mi je zgodilo, da sem zanosila, ko je imela ona 2 leti in 3 mesece. Najbolj me je skrbelo, da bo treba nehati, ko pa ima tako rada svoj "sisi", pa sem si prebrala vse o tandemskem dojenju. Zaradi grozne utrujenosti, ki me je mučila, se mi pa tudi to ni zdela privlačna misel in še naprej sem bila v hudi stiski, dokler ni narava sama poskrbela za to. Pri skoraj 4m nosečnosti so moje bradavice postale grozljivo boleče in občutljive in nisem prenesla niti misli na to, da bi jih kdo dal v usta. Pa sem ji lepo razložila, da je zmanjkalo mleka, da je "fuj sisi", in da je sisi bolan in ga boli, če ga sesa. To jo je sicer prizadelo, ampak sva se pogodile, da bo lahko spet srknila malo mlekca, ko ga bo dojenček prinesel.
Skratka, v nekaj dneh sva opustile dnevno dojenje, večernega pa šele takrat, ko res nisem več zdržala. Sva pa sklenili kompromis: zize sicer ne more sesati, lahko se pa stisne k njej, jo boža in daje lupčka. Uspavam jo pa tako, da se skupaj uleževa v posteljo, ona stisne k sebi zajčka (ki ga je prej komaj pogledala, zdaj pa ne gre spat brez njega), jaz pa ji pripovedujem točno določeno pravljico. Sicer običajno zaspim prej kot ona, ampak moram pa priznati, da se manj zbuja ponoči, kot se je prej.
Odstavljanja si prej sploh nisem znala predstavljati, tako težko se mi je zdelo, pa tudi kakega uporabnega nasveta nisem dobila. Vsi bi nekaj na silo, pa puščali otroka, da se dere ko jesihar, jaz sem pa bolj za blažjo vzgojo brez nasilja. Tudi moja mama se ni spomnila, kako je mene odstavila pri dveh letih in pol in ni vedela kako je moja babica odstavila njo pri treh. Skratka, mislila sem, da sploh ne bom mogla nehati dojiti. kar videla sem svojo punčko, kako pride pri 15-ih domov z randija žalostna, ker jo je fant pustil, in malo poziza pri mamici, da se potolaži. Potem pa se je izkazalo, da sploh ni bil noben problem, samo pravi način sem morala najti.
Glede izbrizgavanja mleka pa mislim, da po enem letu res ni potrebe, pa tudi, če želiš nadaljevati z občasnim dojenjem, ni bojazni, da bi mleko čisto usahnilo, samo količina se bo zmanjšala. Jaz sem se molzla ob jutrih, ko je bila stara 5-6m, ker sem želela obdržati količino, mleka je bilo pa tudi ogromno. Pa še na fax sem hodila in sem zjutraj pripravila mlekec za popoldansko riževo kašico. Veliko sem ga tudi zamrznila, ampak kasneje zavrgla, ker je odtajano imelo kovinski okus, pa nisem vedela, ali je to normalno.
Skratka, odstavljanje, je šlo veliko lažje, kot sem mislila, res pa mislim, da bi bilo težje, ko je bila še mlajša.
|
Natisni
