Kerensa*
|
Se pridružujem tistim s slabimi ali nikakršnimi odnosi z mamo.
Danes je (iskreno rečeno - žal) že pokojna, ampak ko sedaj gledam za nazaj, vidim stvari popolnoma drugače. Skozi različna življenjska obdobja sem si situacije interpretirala drugače in mislim, da sem sedaj, pri 30-ih, počasi nekje pri dejanskem stanju. Popolne resnice seveda nikoli ne bom mogla preveriti, ker moja mama ni več živa.
Marsikdaj sem ji očitala, zakaj me je sploh rodila, če potem ni nikoli imela časa zame. Mnogo kasneje, po teh očitkih, pa sem izvedela, da se je 14 let trudila zanositi, pa ji ni uspelo. O kakšnih medicinskih pomočeh takrat ni bilo ne duha, ne sluha (pri njej). Rodila me je, ko je bila stara 33 let in bila sem njen edini otrok. To dejstvo (če predpostavim, da je resnično) torej že samo po sebi nakazuje, da si je otroka (torej mene) želela. Da pa otrok ni vedno tisto, kar smo pričakovale, pa vse RR-ovke vemo tudi same. Otrok je individum in tako sem bila tudi jaz. Če sem bila drugačna od njenih pričakovanj, to ne pomeni, da je z mano nekaj narobe, ampak, da so bila njena pričakovanja nerealna.
Glede na to, da je ona odraščala pri posvojiteljih, je to zagotovo določena travma - želja, imeti svojo lastno, biološko družino. Jaz imam danes pred sabo originalen papir, izjavo, njenega očeta (mojega biološkega dedka), kjer je podpisal, da se ji odreka (po smrti njegove žene, torej njene matere in moje babice). Ona je za vse to vedela, saj ji nikoli niso skrivali, da je posvojena. Ne predstavljam si občutka, kako je živeti s tem, ko veš, da se ti lasten starš prostovoljno in ne zaradi osnovne eksistence odreče. Je pa tudi res, da ne vem, kaj je dedka gnalo k tej odločitvi. Lahko je bil tudi on obupan, ko je po smrti žene postal vdovec in samohranilec s tremi otroci. In v tistih časih moški načeloma niso sami skrbeli za otroke. Nikoli ne bom vedela.
Kasneje sta posvojitelja dobila še svojega biološkega sina. Sin in njun. Neprestano je bil v prednosti pred njo in njo sta ves čas primerjala z njim. Babica je bila podobna tisti ženski Hyacinth Bouquet iz nanizanke Fina gospa - vse je moralo biti tipi-topi in tako, kot se za družbo spodobi. Iz moje mame je poskušala narediti Barbiko, iz strica pa športnika. No, ampak moja mama je bila upornica po karakterju (to imam očitno po njej) in se ni pustila, da bi ji življenje usmerjali drugi. Težko ali lahko izbrala si je svojo pot in ne tisto, katero bi ji začrtali posvojitelji. Zaradi tega je bila še toliko bolj na piki, ne samo zaradi tekmovalnosti z bratom. Tudi to pusti posledice, če prenašaš 15 let.
Potem je prišla odraslost. Ona brez izobrazbe, z nestalnimi službami in nestalnimi partnerji, živela je pri posvojiteljih. Moj stric se je poročil, dobil sina in hčerko, žena je bila iz urejene družine in zaposlena in s pomočjo kreditov sta kupila solidno stanovanje in zaživela na svoje. Ponovno primerjanje posvojiteljev nje in njega. Na način "poglej, kaj ima on, zakaj nimaš še ti?". Take stvari te kljuvajo in kljuvajo. A moja mama je imela posvojiteljico kljub temu neizmerno rada. Bila je ženska varianta "maminega sina" - za kiklo se jo je držala do njene (posvojiteljičine) smrti.
Z mojim očetom sta se razšla in ločila, ko je izvedela, da jo je prevaral. Kar ji dam popolnoma prav. Če je enkrat, bo še enkrat. Marš stran, če nimaš namena biti samo z mano. Ampak ločitev spet pusti svoje posledice, sploh, ko te primerjajo in ti vcepijo občutek, da moraš tekmovati. Ločila se je iz principa, rada ga je imela pa še vedno, vendar ni mogla čez to. Ko je umrla in ko sem pospravljala njene stvari, sem našla pisemce, ki ga je napisala očitno sama sebi - da ga bo vedno ljubila in da upa, da bosta nekoč in nekje spet skupaj. In to ni pisala kot najstnica, temveč kot 50-letna ženska!
Mene vzgajati ni bilo lahko. In se istočasno boriti z eksistenčnimi težavami. Bili smo revni, svinjsko revni, celo elektriko so nam odklopili. Po cele dneve je ni bilo doma, da je zaslužila za hrano, jaz pa sem bila pri njenih posvojiteljih. Včasih sem mislila, da je to zato, ker se ji ne da ukvarjati z mano (od tu tudi očitki), ko pa sem sama stopila na prvo stopnico finančne krize, mi je bilo jasno, da je bilo v igri nekaj drugega. In ker je skoraj ni bilo ob meni, je logično pozabila oz. se nikoli naučila, kako je skrbeti za otroka. Zato tudi takrat, ko je bila, ni ne mogla, ne znala.
Neuspeh v partnestvu jo je vodil od enega do drugega moškega. Vse zveze so sicer trajale po nekaj let, ampak vsi moški so bili neprimerni. Eden alkoholik, drugi kockar, tretji kurbir (prav pregovorno, ej). Edini, ki je bil kolikor toliko spodoben, je pa umrl zaradi pljučnega raka. Ko se je trudila obdržati alkoholika, je prej dajala njemu za vino, kakor meni za šolsko malico. Ko se je trudila obdržati kockarja, je hodila z njim po kazinojih, da ne bi vsega zapravil (pa vseeno je), mene pa puščala samo. Ko se je trudila obdržati kurbirja, je pa opravljala najbolj Sizifovo delo svojega življenja. Jaz sem bila vedno nekje na koncu. Kajti jaz sem bila stalnica, njen otrok, za katerega se ji ni bilo treba boriti, partnerji pa so bili "v prolazu". Če ne bi nekaj naredila, bi šli od nje, ja razmišljala. No, šli so oni in šla sem jaz.
Na svoje pri 16-ih. Seveda v najem, kam pa, ampak na nek način na svoje pa še vedno. Kolikor nisva bili odtujeni že prej, sva se pa odtujili potem. Seveda je prišla na mojo poroko, seveda se je veselila prvega vnuka, seveda je prinašala materialno vse, kar je lahko (marsikdaj je celo sebi odrekla, da le vnuku ni), ampak to ni bilo to. Lepih besed si nisva bili sposobni nameniti, vseeno pa danes vem, da sva jih imeli obe v glavi. Imeli sva se radi, a si tega zaradi preteklosti nisva znali pokazati. Nikdar se nisva objeli in nikdar si nisva rekli "rada te imam". Danes, ko je ni več, mi je žal za to.
Ampak zdaj ne morem ničesar več spremeniti. Danes lahko samo še delam na tem, da sem do svojih dveh sinov drugačna, kakor je bila ona do mene. Onadva sta mi prioriteta, pred partnerjem in službo. Ves čas jima govorim, da če kaj ni v redu, naj prideta najprej do mene. Ja, mogoče bom znorela, ampak ko bom pa predihala, bomo pa vse rešili skupaj. In oba vesta, da sem 100%-no na njuni strani. Starejši sin ve, da ima mojo popolno zaščito pred norci okrog šol, mlajši ve, da bo mami vse porihtala. Starejši, ki je na začetku pubertete, je dobro poučen okrog drog in ostalih pasti življenja. Sem realna mama in za primer sem mu dala eno stvar - kajenje. Veliko naredi vzgoja, ampak jaz kot kadilka bom težko sina realno vzgajala v nekadilca. Če bo nekadilec, svaka mu čast. Če pa ne bo, sem mu pa povedala, naj tega ne skriva pred mano, ker bo s tem predvsem sebi otežil življenje. Prižgi čik, pa basta, pa bova skupaj jamrala o nezdravosti le tega. In mora celo skupaj nehala, who knows. Ve, da ga bo moj partner prišel iskat na prvo žurko in ve, da bo lahko punco (ali, Bog pomagaj, fanta) pripeljal domov. Ve, da sem tukaj, skratka. Mlajši gre po njegovi poti.
Ampak je pa res, da sem si vedno želela mame, ki bi bila z mano. Na moji strani. In res je tudi, da je zaradi marsikaterega lastno skreiranega nesmisla nisem nikoli imela. Če potegnem črto, mislim, da bom popolnoma zadovoljna, če bosta moja dva sinova čet 15 let lahko rekla, da imata mamo v pravem pomenu besede (pa čeprav ne milijonarsko z videzom Claudie Schiffer).
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
, sem pa ful custvena in osamljena, ker bi jo ful rabila, ampak ona kot vedno do sedaj gleda le nase in ima dovolj svojih skrbi. Prosim ce se javi ktera ki me vsaj mal razume... 
se mi zdi, kot da pri njej kompenzira stvari in poskuša popravit napake...hm, meni je večinoma to pomagalo, da sem se čimprej osamosvojila, me je pa vedno bolelo in me občasno še, ker si čustveno nikoli nisva bili blizu...je pa hecno...jaz sem si želela biti blizu, pa me ni pustila (vsaj tak občutek sem vedno imela...ni me sposobna niti objet...), okoli moje mlajše sestre se pa vedno neizmerno trudi, ji pa ona ne pusti blizu
...ja, odkar imam pa podjetnega (beri:zna dobro zaslužit)moža in hčerko, me pa vsaj nekako bolj ceni
kot da je to neko merilo
, zdaj pa ne čakam več, ker je med nama konec. Če ti je to kaj v tolažbo....
. Se je treba trudit tudi v odnosu starš-otrok. Tudi ta odnos ni samoumeven, kakor ni samoumeven partnerski odnos. 
. 
Obožujem njeno neposrednost pri dajanju mnenj, ki me spravlja ob pamet. Njeno moč, ko ji/nam je bilo najtežje v življenju. Njeno potrpežljivo prenašanje mojih muh. Njeno sposobnost poslušanja. In dejstvo, da je najboljša babica na svetu.
