Sita
|
Vse to je res, kar so ti moje predhodnice napisale. Res je pa tudi, da pravi prijatelji za zmeraj ostanejo, pa če je njihovo življenje še tako drugačno od našega in če nas loči še tako velika razdalja. Seveda pa so lahko obiski redkejši zaradi tega, ker ima vsak svoje obveznosti, so pa zato slajši, ko se končno vidimo.
No, jaz sem imela podobne občutke. Prej, ko sva bila z možem (ki še ni bil mož, pač pa moj fant) še brez otrok, sva se družila z nekim parom najinih let. Skupaj smo bili kot rit in hlače - kar naprej, čeprav nismo ravno blizu živeli. Vsak vikend smo šli skupaj na izlet in poleti skupaj na morje. Med tednom sta pogosto hodila k nama in midva k njima in do poznih ur smo igrali tarok in se pogovarjali. Izredno smo se ujemali in razumeli. Medve sva pogosto govorili, kako bova čez nekaj let skupaj vozili vsak svojega otroka v vozičku in kako se bodo naši (njuni in najini) otroci skupaj igrali.
In prišel je čas - jaz sem najprej zanosila. Ko sta izvedela za to, sta se začela umikat. Zmeraj manj smo bili skupaj. Ko sem rodila, sta sicer prišla pogledat dojenčka, ampak le enkrat. Potem smo se odtujevali in midva sva se nato daleč preselila. Kasneje sta tudi onadva dobila otroka in ko sva ga prišla pogledat, sem začutila, da ni več enako kot je bilo. Čeprav sva midva in onadva imela otroka, nekako nismo več mogli imeti tako tesnih stikov kot prej. Počasi se nismo več videli.
So pa prijateljice, ki so še zmeraj samske in smo v stikih že od mojega otroštva. Četudi daleč živijo, pridejo kak vikend k nam in mi k njim. Pa imamo povsem drugačno življenje. One so samske in predane delu v službi, jaz pa z otroci in doma. Pa vendar nas druži še toliko stvari. Prej, ko so bili otroci majhni, so rade prihajale in se z njimi igrale, zdaj ko so punce velike, pa spet rade klepetajo z njimi. In seveda z nami. Imamo pa jasno veliko skupnega, o življenju razmišljamo podobno in vsi radi potujemo po svetu in sprejemamo tudi druge kulture.
Nikoli nisem govorila samo o otrocih, v bistvu o tem še najmanj, ker imam še ogromno drugih zanimanj.
Tako da zagotovo imaš kakšno prijateljico, velike družbe pa, se mi zdi, itak niso in ne morejo biti prijatelji. Družimo se zmeraj s podobnimi ljudmi kot smo sami. In dokler osebnostno skupaj rastemo, se družimo. Ko pa ne več, se pa prijateljstvo neha. A ni kaj žalovat. V končni fazi se rodimo in umremo sami. Treba se je najprej naučiti živeti sam s seboj in biti zadovoljen sam s seboj. Šele tedaj lahko dobimo zares prave iskrene prijatelje. Kar pridejo. Vendar spet, sami podzavestno sprejemamo in odbijamo določene ljudi. Vse kar je v nas, se odraža navzven. K meni na primer pridejo samo ljudje, ki me nekako osrečujejo, napolnjujejo, izpolnjujejo, drugih pa že miselno ne spustim blizu.
_____________________________
Ljubi svojega moža kot Boga in ti mož, svojo ženo kot Boginjo. Pri tem ni žrtev in nič nam ni težko.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
, ki ga ne zamenjam za nobeno družbo. 
ali pa da ne bi neki zlomila pa enostavno sem zraven nje kot paznik. 
! 
