Joe
|
Poskusite s kiticami v sredini. Tomaž Šalamun LING LANG-LO O SVOJEM MOŽU ŠU FU-ČUJU Moj mož je navdihnjen, čist in jasen. Preprost je, od sreče rjovi vsak dan, vsak dan. Sedem otrok sem mu rodila, ni jih opazil. Neprestano ploska z rokami, ploska. Lu Fu, cesar, je slišal zanj in poslal ponj. Dala sem mu v košaro kup oblek. Ploskal je, ploskal z rokami, ko je šel. Ni me niti poljubil, ko je šel. Slišim njegov glas, kako se vrti. Slišim, da je dobil cekine, da bomo kupili vrt. Povabili bomo vse ljudi, ploskal bo, ploskal. Cesar je kar zamižal, tako je užival, ko ga je gledal. Noč in dan mislim nanj. Bog, kako da živi tak človek, priklanjam se ti, Gospod, da si mi ustvaril takega moža. Preprost je, čisto navaden, raven. Velik, krasen in navdihnjen. In jemo. Ti nas hraniš, Gospod. On neprestano ploska, ploska, tudi če je zunaj mraz. Kokoške pridejo same pred kuhinjski prag, zamižijo z učkami in nagnejo glavico. Tu želimo imeti odsekan vrat, se postaviti ob pire. Da bi nas jedel, da bi nas sveti mož jedel. Da bi nas ti jedla, da bi sedem otrok jedlo. Well, kokoške, do you really mean it? Da. Čip čop. Perje stran. Kokoške v lonec, prt na mizo. Bliža se, bliža se mož, ki ploska in se reži. Vsako deželo, vsako uro razsvetli moj mož, ki ploska. Novo dete, nove barve ga pričakujejo.
|