baguSka
|
Zaskrbljenost tvojih staršev je nekje utemeljena, saj ti želijo dobro in se bojijo, da bi bila zopet razočarana. Zato mogoče ti komentarji, v stilu, je še prehitro ipd. In včasih je res prehitro. Da pa bi se starši toliko mešali v tvojo novo vezo, se pa mi zdi preveč in nedopustno, da bi zaradi njih spustila iz rok mogoče "ta pravega". Zato jim mogoče še enkrat, na miren način pač skušaj dopovedat, da si še mlada, da imaš pravico do svojega življenja, da želiš biti srečna in pač hoditi na pijačo z nekom, ki ti dosti pomeni. Da ga pa bo čim bolje spoznala, je potrebno, da greš z njim na pijačo. In če so starši koliko toliko normalni in ti želijo, da boš srečna, te bodo vsaj poskušali razumeti, če te že ne razumejo. Se popolnoma strinjam z vsem napisanim. Sama sem bila namrec v podobni situaciji, le da jaz se nisem imela otroka. Sem pa imela fanta, s katerim sva sla narazen in je kmalu zatem umrl. Seveda sva bila se vedno na vezi, le zivela nisva vec skupaj. Ampak dovolj, da so me imeli vsi pod drobnogledom.. Upam da ves kaj mislim s tem. Kam hodim, s kom se druzim, kaj delam itd itd.. Tudi jaz sem bila takrat sveto prepricana, da si pa ne bom nikoli v zivljenju vec nikogar nasla, pa mi je nekdo prekrizal pot ze zelo kmalu. Sprva sem se branila veze tudi sama, potem me je nekako 'povlekel' nase oz sem pac ugotovila, da bom zamudila zivljenjsko priloznost, ce ga spustim z rok, da je to verjetno edini clovek s katerim si zelim uzivat zivljenje itd itd.. Uglavnem sem vidla da gre zares. Vendar sem se prav tako mogla prepricat tudi sama. Kar precej casa sem se z njim dobivala naskrivaj, ravno zaradi drugih.. Pa sem se zacela sprasevat, ce mi je tega treba in zakaj to pocnem.. Ce sem z njim zaradi sebe ali zaradi drugih. Da sem z njim pac srecna in da je to to. In sem spregovorila. Prijatelji, tisti pravi, so me itak ze od vsega zacetka prepricevali, naj ne bom neumna in da zivljenje tece dalje in da se gre za moje zivljenje in da mi privoscijo sreco itn, zato sem povedala zanj se doma. Na zacetku je bil itak sok. Ampak sem jim razlozila, da se zavedam, da mi zelijo sreco in ljubezen in ce nebi bla tok prepricana v to vezo, da se sigurno nebi spuscala v to, da sicer itak ni nikjer nobene garancije, da lahko traja za vedno, a vendar bi rada poizkusla. Da ga pac ne zelim spustit iz rok. Da je sicer mogoce prisel malo prekmalu, ampak da sem hvalezna da je sploh prisel in da se vsak dan zahvalim zato, da mi ga je nekdo poslal.. Zame. Samo zame. Da niti ne vem s cim sem si ga zasluzila, ampak prisel je in ga pac nocem spustit. Da nocem zamudit tega. Njega. Samo zato, da bodo drugi rekli, zdaj pa je pravi cas. Jaz pravim, da se vse zgodi z nekim namenom. In tudi to, da sem jaz mojega spoznala tako kmalu, je bilo zame mogoce prej pozitivno, kot negativno: nisem premocno zalovala, stal mi je ob strani in me tolazil, zamotila sem se z njim, dal mi je obcutek, da je se vedno nekje nekdo, ki me lahko zelo mocno ljubi in se in se.. Ce ga nebi spoznala tako kmalu, bi vse skupaj verjetno potekalo zeeloo drugace. Verjetno bi se utapljala v svojih solzah se bolj in bolj in na koncu res mogoce sploh nebi blo vec nobene moznosti, da bi se lahko se komu odprla... Joj mau ze bluzim. Skratka, hotela sem povedat to, da sem se odprla starsem, jim povedala cisto VSE, kaj cutim in kaj on cuti do mene in da sem hvalezna zato da je sploh prisel in da bolje kmalu kot prepozno.. In da itak nikoli ne moremo vedet kdaj tocno je tisti pravi cas. To ve samo nase srce, ki pa mu zelo tezko nasprotujemo. Samo on ve kaj je res tisto pravo.. Srecno.
|