nikitta
|
Prav vsem se zahvaljujem za spodbudne in tolažilne odgovore. Sama sem se ponoči odločila, da več o tem ne bom razpravljala in odgovarjala, predvsem z domačimi, saj so vsi preveč panični. Izvide sem danes dobila in niso sjajni. Pomirjame le brcanje bebike in seveda na neki "čuden" način sem postala popolnama mirna, spokojna. Mimogrede v vrtcu razajajo norice, vendar kolikor jaz vem zame ni nevarnosti...vsaj tako mislim. Glede psa, nikakor ni poanta v raku, da bi se ga jaz bala, ampak v izbljuvkih in okužbah žrela, ki spremljajo to vrste bolezni, saj so bolniki neglede ali pes ali človek dovzetni za vsak bacil. Pač več ne bom jaz pobirala njegove izbljuvke in čistila njegovo ležišče, najmanj pa pustila, da bi koga polizal potem ko poje iztrebek! Ja, pač ne da se ga odvatit te grde navade...pes je star in jaz sem za njegovo vzgojo prepozno prišla k "bajti". Drugač imam same čudovite izkušnje z živalcam, le včasih se mi zdi, da sem se znala preveč navezat na ta ljubka bitja...in ko je pričel čas za slovo tega nikdar nisam znala sprejeti. Zelo težko je bilo. PS: Pes trenutno ima apetit in hodi na sprehode, vendar ko se bo mož sam odločil in sprejel odgovornost za korake...jaz sem se odločila, da se distanciram in ne živciram, saj z mirno vestjo psa prepustim gospodarju. Hm, če ne bi bila tako "tečna" tudi diagnoze za raka mu ne bi če postavili, saj smrad in bule v ustih, ki so v enem mesecu postale za velik oreh, meni bile mnogo preveč sumnjive, smrdljive, moteče tudi za psa. Res pa je, kot je rekel veterinar, da je že preveč pljuč v metastazah in da je pes star 14 let, da je komaj verjetno da bi narkozo preživel, skratka sploh ne vidi nobenega smisla za zdravljenje, še manj pa možnosti za več kot 3-4 mesece življenja. Veliko bi lahko še pisala, a rajši kot sem rekla, se bom distancirala, saj sem od vas, drage dame in od zdravnikov iskala in povračevala za mnenja. Hvala vam za odgovore in vsako besedo sem vzela na znanje. Lepo se imejte! Komaj čakam april :duda:
|