lysa
|
Jaz bi tudi poslušala nasvete fizioterapevtke. Mogoče me boste katere hudo napadle, ampak mislim, da krivda za malčkovo početje, leži na mamici. Mene je fizioterapevtka opozorila, kako otroka pripraviti do pravilnega kobacanja in vstajanja. Priporočila mi je tudi zgoščenko, kjer je to lepo prikazano. Nekateri dojenčki se sami naučijo pravilno gibati, drugim pa je treba pomagati. Ko sem jaz videla, da mi  zvija stopalo, sem mu ga takoj začela popravljati in mu kupila primerno obutev. Tudi, ko je zvijal rokici, sem mu jih popravljala. Nisem pa popravljala, ko je delal ponavljajoče gibe (npr. ležal na trebuhu in migal z zadnjimi nogami), čeprav me je fizioterapevtka na to opozorila, in še danes to počne in ga ne morem odvaditi oziroma se začne dreti, če mu nogici blokiram. Mamice smo včasih malce preveč občutljive in včasih mogoče tudi težko sprejmemo kritiko, ki pade na naše ravnanje z malčkom. Potem pa krivimo fizioterapevte in pediatre. Mene je sestra v razvojni vprašala: "Kdo je tukaj odrasel? Vi ali otrok?" Včasih treba narediti tudi nekaj, za kar razumsko vemo, da je najbolje za otroka, čeprav bo on temu močno protestiral, nas pa bo čustveno zadeva zelo bremenila. Moj je imel hipertenzijo od rojstva po moji zaslugi, ker nisem pravilno z njim ravnala. Poslali so me v razvojno, mi pokazali pravi način, pa se je medtem drl na vse pretege. Kolikokrat sem ga doma želela pocrkljati v naročju na "stari" način, da se ne bi jokal, pa sem vedela, da moram vztrajati, kljub njegovemu dretju. Mamice se moramo zavedati, da je treba delovati v dobro naših malih sončkov. Lahko, da naše napačno početje ne bo imelo posledic, ko bodo sončki zrasli, lahko pa bodo imeli težave še krepko v otroška leta. In otroka se ne muči, ampak se mu le kaže pravilni način, saj bo na ta način lažje njemu.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Midva sva počela vsemogoče fore: sem ga držala v rokah, da je bil kot v položajuza kobacanje, pa je šel tako preko mize po rokich (preostali del pa na mojih rokah) do igračke - dokler je bil ZA, sva se šla te igrice, ko je imel pa dovolj, sva pa nekahala. S siljenjem ne dosežeš nič. Zabavno mu je bilo tudi, da je bil na vseh štirih, pa se je gugal naprej nazaj - ampak vse to obvezno ob dodatni animaciji, pesmicah ali karkoli že, da se počuti, kot da je vse del igre. Ko je dojel, da telovadi, se je uprl. Nama je uspelo. Je skobacal pri 13-14ih mesecih in potem izpilil kobacane v nulo, ga prakticiral pol leta in pri 20ih mesecih shodil - tudi ob moji pomoči, ampak brez prisile. Malo se jim da pomagat, za vsako ceno pa ne. 
. Potem je pa pri 16 mesecih shodil. Plazil in kobacal se ni nikoli, pa ni noben zdravnik ali kdo zaradi tega kaj zganjal. V ambulanti naše pediatrinje je bil vedno prava zvezda, hehe.
kako le - kaj bi lahko tazga delal?.. 
