mysterio
|
Pozdravljena,
prebral sem samo naslov teme in prvi post in se takoj spomnil na situacijo, ki se je pri meni pojavila pred dvema letoma. Prvih nekaj mesecev zveze (dokler je trajala zaljubljenost) se mi je zdelo vse super. Potem sem pri sebi začel opažati, da partnerici nisem več brezglavo govoril ljubezenskih besed, beseda ljubim te mi ni več šla z jezika. Postopoma se je zgodilo enako tudi z besedo rad te imam. Po nekaj dodatnih mesecih sem se moral dobesedno začeti siliti podarjati objeme. Teli objemi seveda niso bili iskreni ampak kot nekakšna nuja oz. obveznost. Vem, da sam nisem ravno ljubitelj cartanja in ljubčkanja ampak ''počakaj malo, to pa ni v redu'' sem si rekel. V ta dejanja me je začela siliti tudi partnerica in bilo je obema hudo.
Zaupal sem ji, da dejanja z moje strani niso več spontana in iskrena. Ampak nje to ni motilo, njej je bilo vseeno ali ji podarim lažen ali iskren objem, izgovorim lažno ali iskreno besedo, samo da je bila teh reči deležna. Sčasoma je začela pešati tudi komunikacija. Ko sva bila skupaj enostavno nisva vedela o čem se pogovarjati in nastal je molk. Sex je postal samo še neka rutina ali obveznost do katere meni ni bilo. Partnerki je cel čas odnosa sex pomenil veliko več kot meni in je z njim poskušala rešiti nastale težave a me je s temi potezami vedno bolj odbijala od sebe, saj meni sex brez čustev ne pomeni nič. Da ne bo pomote, z moje strani v času zveze ni prišlo do varanja.
Vsedel sem se za mizo in vzel list papirja v roke. Zapisal sem dobre in slabe lastnosti, moje in njene, najine skupne lastnosti in interese, zapisal moje življenjske cilje, kaj je zame ljubezen, kaj bom skušal popraviti, da zveza ne bo trpela, ipd..Na kratko-iskal sem vzroke moje nesreče. Nekaj mesecev sem se trudil sam in moje nesreče partnerici nisem zaupal, čeprav je vedela da ni vse v redu(mislim kdo pa ne bi, če ga ne zmoreš niti iskreno objeti več). Stvari so hodile samo na slabše. Na to sem se odločil da ji razjasnim mojo situacijo. Naj me ne sili v zgoraj omenjena dejanja (besede,poljubi, dejanja,..) sem jo prosil sicer že nekaj časa nazaj.
Povedal sem ji, da v nama ne vidim prihodnosti, saj jaz v tej zvezi nisem srečen. Razloga za to ji nisem znal povedati. Enostavno nisem čutil da je ona tista, s katero želim biti do konca življenja in si ustvariti družino. Povedal sem ji čisto vse, kaj čutim in kaj ne čutim. Vem da jo je zelo bolelo tisti večer, tudi meni niso besede šle enostavno z jezika. Tisti dan sem od nje izvedel, da tudi ona ni srečna, ampak ona bo v zvezi vztrajala četudi se nima lepo, saj se ji zdi škoda vreči stran eno leto skupnega življenja in truda vloženega v to. Po nekaj minulih dnevih sva se malo pomirila in se začela pogovarjati. Omenil sem ji moje zapiske in razmišljanja, ki so nastali v zadnjem obdobju in želel, da jih izdela tudi ona. To sem želel, ker sem začel izgubljati tudi zaupanje vanjo zaradi nekaj laži, zaradi katerih se ni kesala. Prepričan sem bil, da bi pri živem pogovoru stvari prilagajala mojim odgovorom zato sem se odločil da stvari zapiševa, saj tako nisva vedela kaj bo en ali drugi zapisal in mislil.
Prišla sva do tega, da sva si zelo različna: tako karatkerno kot glede interesov, hobijev, pogledov na zvezo,...V bistvu ni bilo reči ki bi nama bila skupna. Začela me je obsojati da v letu nisva preživela dovolj časa sama (šlo mi je na smeh, kajti sam sem si vzel čas samo zanjo in druge stvari postavil na stranski tir). Ko je spoznala da govori kar ni res me je začela obsojati češ da sva preveč časa preživela sama. ok zdaj mi ni bilo več veliko jasno, enkrat govori tako, čez 5 minut povsem drugače. Dogovorila sva se, da bova poskušala še enkrat in počela stvari ki se obema dopadejo. Po dveh mesecih se moja čustva do nje niso spremenila, vse skupaj je postajalo vedno težje, da ne omenjam pretvarjanj pred mojimi, njenimi in prijatelji. Spoznal sem, da sem na to, da poskušava še enkrat pristal iz usmiljenja. Da, zelo težko mi je bilo gledati jo kako joče in se smili sama sebi.
Rekel sem ji da to ne gre nikamor več ni tako sva potem najino zvezo končala. Vzrok je bila nesreča z moje strani, ki je nisem znal pojasniti. Enostavno nisem čutil, da bi bil z njo in da je ona prava zame. Potem sva se čez eno leto srečala, sprehajala se je z novim partnerjem. Takoj ko sem jo videl sem bil presrečen, saj je izgledala zelo srečna. Kasneje mi je poslala sporočilo, da mi je hvaležna, saj je spoznala človeka s katerim sta srečna. Mislim, da je v času najine zveze preveč živela v pravljici in se preveč zgledovala po ''zelo dobrih'' ljubezenskih filmih in nadaljevankah in si ni hotela priznati kaj je sreča v zvezi. Da ne bo pomote, vedel sem da bi zame vsak trenutek storila kar bi hotel samo da bi bil srečen, ampak to pomaga kratko trajno, na dolgi rok se sigurno ne obnese. Tudi zveza v kateri eden ni srečen ne mora trajati večno. Je pa tako zvezo zelo težko končati, saj je na eni strani nekdo ki bi jo rad, na drugi pa nekdo ki noče niti pomisliti na to.
No, nisem prepričan da ste v mojih besedah prebrali kar sem hotel na kratko povedati, zato bom napisal na koncu to: Če nisi srečen končaj zvezo čeprav bo to zelo boleče. Vedi da bo postajalo vsedno huje. Je pa drugače v primeru ko so vmes otroci, ker takrat pa je za moje pojme za napake prepozno.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
, on bi se šel v tej situaciji mehiško nadaljevanko. 
vihrast, nezanesliv karakter atm, nisem ziher če bi si s takim upala ustvarit družino.. itak ma še preveč dela s sabo. 
