živa
|
Ena filozofska tema. Tile zadnji posti na temi Družina in partnerski odnosi so me resnično začudili. Res ne vem, ali sem tako naivna ali za luno, ampak se mi zdijo zgodbe, kot jih berem ta teden, popolnoma neverjetne in pubertetniške. Ne vem: 1. ali si človek zatiska oči in noče videti partnerja takega, kot je v resnici, in se zato poroči z njim, 2. ali se poroči z njim kljub temu, ker naivno verjame, da se bo spremenil, 3. ali pa se partner res v trenutku spremeni. Pravijo, da je s polno ritjo lahko sr (raje cenzuriram, da ne bom preveč vulgarna ) - jaz sem v odnosu namreč zadovoljna in lahko takole komentiram - ampak ali se res poročimo s človekom, ki tako grdo ravna z nami (velja za oba spola, da ne bo pomote), in nato še vztrajamo v neosrečujoči zvezi, se žrtvujemo ipd. Kako se lahko poročiš s človekom, ki ni niti toliko zrel, da bi se vsedel in pogovoril o prenehanju zveze, ampak raje grozi, trmari in ignorira ? Meni se zdi to kot v puberteti ali še huje. Sočustvujem s puncami v taki situaciji, ampak res ne morem verjeti, kakšne partnerje si sploh zbiramo!? Da se razumemo, moji bivši so imeli tudi take popadke, jaz sem imela pa hvala bogu toliko pameti, da se s kom nisem skupaj vselila, poročila, imela z njim otroka. Pa je prišel pravi in tudi čas za skupno življenje, poroko in otroke. Lp, živa
|