ronja
|
Čakaj: noseča si 4 mesece ali 4 tedne? Si imela poseg medtem, ko si bila noseča in niso nič opazili?
Ja, polno dojenje ni zaščita, je sicer manj verjetno, ker navadno nekaj časa nimaš m., vendar pa sem jaz dobila m., ko se je Ronja še dojila na 2 uri (res je bila že 6m. stara, vendar še na izključno na dojenju, ko sem dobila m.) No, boš vedela za drugič, žal ti ne bo, da že zdaj nisi vedela:).
Zdej se spopadam z razno raznimi vprašanje kot so, kako mi bo zneslo dva tako majhna met
Po pravici povedano: ja, je naporno, ampak ti bo zneslo.
popadkov me je strah...
Porodi v drugo so večinoma malo lažji - ni nujno, je pa pogosto. so pa skoraj vedno hitrejši kot prvič. Tako da: drugič bo lažje .
strah me je da bom mela mlajšega manj rada kot Eneja, ker se z njim še ne čutim povezana
Oba boš imela enako rada, verjemi! Normalno, da se s prvim še ne čutiš tako povezana, če pa še ni zunaj! Saj se tudi z Enejem nisi počutila tako povezana, dokler je bil v trebuščku kot zdaj, ko je že "velik fant", a ne? Brez skrbi, za to se ni treba nič trudit, to pride samo od sebe - pri enih takoj, pri drugih traja kak mesec, dva,... ampak vedno pride - svojega otroka vzljubiš, pa če bi se še tako trudil, da ga ne bi.
Vse to mi vzbuja slabo vest!Sm nesrečna, pa mordi sploh ne bi smela bit, saj ni tisto malo bitje nič krivo.
Vsaka, ki zanosi neplanirano, ima na začetku slabo vest, ker si tega otroka ni "želela" tako kot bi bilo "prav". Ampak otrok tega ne bo nikoli čutil, ker do takrat, ko bo on prišel na svet, si ga boš ti že močno želela. To narava naredi s svojimi horomoni, itak sta si želela dva otroka, ni razloga, da si ne bi tega otroka tudi zaželela, zdaj ko je že na poti. Nikoli ne bo vedel za tvoje stiske in nič hudega mu ne bo za to. Trenutno mu daješ vse, kar rabi in tako bo tudi vnaprej, boš videla.
Včasih ne gre vse po planih: ene ne morejo zanosit, ko hočejo, ene zanosijo prej kot bi rade, ene zgubijo otroka,... Malo je takih, ki se jim ne bi čisto nič neplaniranega zgodilo. Pa navadno je na koncu čisto ok tako kot je. Vsaj če imaš otroka - ker so taki srčki, da enostavno ne moreš videt v njih napake. Ker so fajn. In ker sta si itak dva želela (ali mogoče še več, ne vem, napisala, da sta planirala še enega čez kako leto, dve). plani so samo malo pohiteli, nič drastičnega. Ok, bo naporno, prvo leto in pol bo ful naporno - ampak to ne pomeni, da ne bo nič luštno.
Ne bom ti olepševala nekaj časa je bilo težko, zdaj pa sta tako luštni, sami se igrata, zamotita, radi se imata.
Podpis (samo to s taščo sem ven vrgla, smo se lahko sami znašli, ker je lubi veliko naredil). Sicer imam 17 mesecev razlike med hčerkama, ampak je tudi še precj skup. Za otroke je to super, če so zelo skup. Za starše je pa naporno, to je res. Ampak kasneje je vedno bolj fajn .
Tolaži me to, da je Enej res zlat fantiček, priden za jest, za spat in se igrat. Ni nič jokav in mam z njim malo dela. Ni take sorte da moram za njim non stop skakat, se sam zamoti. Upam, da bo tako tudi v bodoče. S tem mi bo ful pomagal. :)
Potem si pa že zadela terno! Čestitam! Pri naju sta se še obe zbujali ponoči... Do nedavna .
Pa še ena lepota je, na katero starši ne računamo: da se bojo imeli otroci tako zelo iskreno radi med sabo! To je neverjetno, ker je res nekaj najlepšega, kar lahko vidiš! Ko se objameta, si data lupčka, ko se ena udari in druga priteče,... Mislim, to so trenutki, za katere je vreden ves tisti napor - in boš videla, da te bo presenetilo, kako ganljivo je to! Ker je res nekaj čisto nepredstavljivega.
Strahov se najboljše znebiš, če se z njimi soočiš in jih enega po enega premagaš. ne vseh naenkrat, takrat zgledajo grozni. Če jih pa razbiješ, pa z vsakim posebej opraviš, pa ni tak problem: recimo tvoj prvi strah: da ne boš malega imela tako rada kot Eneja (lepo ime, mimogrede): tudi ko si imela Eneja, si verjetno nisi predstavljala, da ga boš lahko imela tako hitro tako zelo rada kot moža, ne? pa ga imaš! Na drug način, seveda, ampak vsekakor ga nimaš manj rada, ni res? no, z malim bo pa isto .
Naporno: ja, bo, so pač obdobja v življenju, ko je bolj naporno. Ampak to ne pomeni, da smo takrat ves čas nesrečni. Samo utrujeni. Zaspimo pa vseeno z nasmehom .
jokanje ti tuki sploh ne bo pomagalo.
no, tu se ne strinjam: mislim, da pomaga, ko damo svoje občutke ven, izjokamo, iztulimo, karkoli pač. In gremo potem naprej. ne da samo jokamo cele dni in ne gremo naprej. Ampak tudi ne, da požremo vse skup in gremo naprej. Ker takrat se to, kar smo dol požrli, vedno nekje pokaže in to ni fajn. Boljše dat ven in it dalje.
kaj pa zdej, kaj naj???? treba se je zbuditi in trezno pogledati na vse skup.
Ma, saj je ravnokar izvedela, da je noseča, ima še par mesecev, da se sestavi, tudi če en mesec prejoka, ne bo neke krize;).
Zdej me edino še mal panika pred porodom, zdej k vem kako to zgleda. Se bojim bolečin. Ve katera kako to uspešno premagat, al pa vsaj delno no. Menda da gre vse skupaj hitreje, vsaj nekaj.
Drugič je večinoma lažje, skoraj vedno pa hitreje. Če te zelo mori tole, pa stopi na g. kliniko v Lj., tam se ena psihologinja prav s tem strahom pred bolečino poroda ukvarja (je imela tudi lastno izkušnjo in jo uspešno premagala). Porod je lahko nekaj lepega. Sicer zelo bolečega, se čisto strinjam in priznam, vendar je vseeno nekaj lepega. Kot je lahko pretečeni maraton boleč, pa vendar ima to večina ljudi kot pozitivno izkušnjo v glavi.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
... 
Pravijo, da nam je naloženo samo toliko kot zmoremo, torej boš gladko zmogla še eno štručkico. 
)., bo pol trajal manj kot uro. Mi smo hitre narave. 
