Anonimen
|
saj ne rabim nobenih nasvetov, samo malo se naj izpovem. da slucajno ne eksplodiram...
moj dragi je ta vikend odsoten. tasca me je cel teden prepricevala, naj pridem k njim, da bom lahko na soncku; nic ne bomo delali, sam uzivali...
in moja mamica me klice, naj pridem na kosilo. to je zeeeeloooo redko, zato sem rekla ok. ja, no, pridi, bos kuhala. lahk si zberes, al bos kuhala, al pa nabrala in zrihtala regrad. ok, nooo, naj vam bo. ja, ob desetih bodi dol. sem rekla nimam avta. joj, a naj pride brat po tebe? sem rekla da prosim. eh, al pa ne, saj se mores malo razgibat, kar pes pridi.
in grem lepo pes. doma fotr, pravi da sta mama in brat sla v trgovino in po mene. ja, pismo, kak po mene,m ce je ura deset. ja, kaj si tak obcutljiva, pa se na vsako besedo vpiknes.... in zacnem kuhat...pa me kliceta, ja tule sma pred blokom, pridi, kaj ne ves kolk je ura. sem rekla, ja, ze kuham. ja, kak to...jaz sem se hecala.
in potem prideta domov, ja, pa res sem se hecala, pa kaj se zdaj mulis...pismo, kaj bi naj na kavcu sedela do enajstih in cakala ce kdo pride po mene, pol pa ups, a res ste mislili??? mater, jaz ko se nekaj zmenim, to drzi. nic hecanja in takega. halo?
in mi je v tem glih malo mesa vrglo po stedilniku, ker sem lepo zmrznjenega talila (ker mi tud tega niso pripravli), in se zacne bunit, pusti pri miru, ce ne mors lčepo ti ni treba, kak se obnasas...
sem se oblekla in sla.
nimam od njih popolnoma nicesar. nobene moralne podpore, kaj sele kaksne financne; ce me ze povabijo na kosilo, jo lahko prej skuham....nic od nic. zivima z eno placo, ker meni se vedno ni usplelo najdit sluzbe za dlje casa; imava najemnino in avto na kredit...moja mamica pa me sprasuje, kolko sem ze nasparala. bratu so pustili nadstropje hise, z vsem pohistvom, se zlicami v kuhinji. ko sva midva sla za sebe, nisem od nasih dobila nic.
ja, dobila sem govor na poroki: da mi je dala le skarje in platno, in da je ponosna ko vidi kaj sem naredla.
medtem ko imajo nasi vedno dovolj denarja, in se nikoli niso rabili pretegnit pri pridobivanju materialnih zadev (hiso je zgradila babica), mene od dalec opazujejo, ce mi bo kaj ratalo. nikoli niso pretiravali v skrbi zame; oblecena sem sicer bila, vendar zelo redko iz trgovine:) ko pa sem pri 14 vsa vesela kupla prve spagarce, sem imela tisto, kar sem si kupila iz enarja od pocitniskega dela, al pa kakega darila koga manj skripavega. toliko za ilustracijo...
samozavest imam ocitno na -450558545; pac imam pred sabo, da se ne morem zanest niti na lastne starse...VEM PA, da jih ne rabim, in da zmorem ziveti brez njih. in me se vedno prizadene, ko vidim, kak se jim jebe za mene.
hvala bogu za zlato tasco. ona naju ima rada oba. in vsaj pri njih imam obcutek, da so veseli, da sem z njimi, in da se lahko zanesem nanje v katerikoli situaciji.
in zdaj se tule jocem ob racunalniku....seveda sem prisla pes tudi nazaj. teli trije kilometri mi verjetno niso ravno skodili, ampak cutim, da me vse zvija. ne vem, al od hoje al od zivcev.
noseca sem dvanajst tednov. in po poti sem se zaklela, da ne poslusam nobenega. samo jaz in izkljucno jaz (ok, pa doktor), vem, kaj je dobro za mene, kaj lahko in kaj ne. ce vsi govorijo da moram hodit, jaz pa cutim da mi ne pase...ma, ne oposlusam vec nobenega. hormoni mi verjetno delajo 500 na uro, zato tale moj kreg in izpad; vseeno pa mislim, da bi me lahko vsaj pri miru pustili, ce me ze razumet noce nihce.
eh, bom raje anonimna, ker se cez kak teden ne bom niti spomnila vec na to, in kot mali pesek letela mamico pozdravit, ker me bo do takrat ze sigurno pogresala. VSE bom naredla, da ne bom taka do svojega otroka!!!! prisezem.
|
Natisni
