kklara
|
Končno sem se opogumla in vam bom napisala svojo zgodbo oz. situacijo v kateri sem se znašla. Prosim ne me obsojat, bi pa bila zelo hvaležna kakšnega nasveta.
Ne vem kje začet,ker je to zelo bolečezame, ampak nekje moram.
S partnerjem sva skupaj 6 let, imava sedaj 1 leto starega otroka. Do sedaj sva imela zelo dober odnos, vendar zadnje čase tega ni več. Dan za dnem se slabša. In to vse samo zaradi moje mame.
Živimo pri nas doma.
V bistvu sva vmes dobro leto živela v najemu, vendar sma se vrnila domov k mojim. Imajo veliko hišo, sem edinka, moja mami je dobesedno prosila da se vrneva in si pri njih urediva stanovanje.
To sva tudi storila. Vložila sva veliko denarja in si zgoraj uredila kar veliko stanovanje.
Po spletu okoliščin sta se v isto hišo (spodaj k staršema) vselila tudi dedek in babica. Tako so se med seboj dogovorili, da bo mami lažje poskrbela zanju.
Dobri 2 leti nazaj se je pa mami začela spreminjat. Enostavno hoče imet vse pod svojo kontrolo. Kriči po hiši, dobesedno nori, čist je postala obsedena s tem, da ima vsakogar in vse pod svojo kontrolo.
Nekaj časa se je to dogajalo samo pri njih spodaj, zdaj pa je že prešlo na nas zgoraj. Kar vdira, razbija po vratih če jih zaklenemo, kriči….
Že od začetka ko se je to začelo dogajat je moj oči šel z njo k psihiatru, kjer je blo rečeno da ima manično depresijo. Vsaj tako je ona rekla. Oči enostavno tam ne sme vprašat, ker mu zdr.noče dat nikakršne informacije. Po zakonu ne sme, tako je rekel. Mami pa se dobesedno nažira tablet, ne hodi na nikakršno terapijo ali kaj podobnega…enostavno iz dneva v dan se nažira teh tablet, ki jih pa ta zdravnik kar predpisuje in predpisuje….Temu ni konca…
Naše življenje je postalo grozno, vsi ji skušamo pomagat, ampak NE…za njo, smo vsi vse razen ljudje. Njeno kričanje in žaljenje se nadaljuje že s tem, da nam grozi kaj vse si bo nardila če neb o po njenem.
Oče enostavno ne ve več kako naprej. Lansko leto je čist zapostavil svojo službo, da ji bi pomagal…ampak ne, ona je to vedno obrnila v svojo prid. Zanjo je še vedno bil vse razen človek. Sedaj pravi da je vse poskusil, ampak ne ve več kako naprej…in ji je raje začel popuščat, raje ji reče da ima prav in se tiho obrne in gre. Posledično je zaradi tega sedaj skoraj cele dneve v službi.
Že prej je blo grozno poslušat vso to kričanje in zmerjanje, ampak smo nekako potrpeli, si zatiskali oči in upali, da se bo spremenilo. Ampak ne! Sedaj ko očeta ni doma, se je začela obešat na nas, kar naprej vdira v naše stanovanje, dobesedno zapoveduje kaj moramo naredit, in še bi lahko naštevala… Milijonkrat smo je že skušali dopovedat, da to tako ne gre, ona pa se samo izgovarja na to, kako je bolana in mora jest tablete za svojo depresijo. Pri zdravniku ne dosežemo ničesar.
Tudi moj partner ji je skušal pomagat, dopovedat…ampak nič!
Sedaj pa je začela zaradi tega njenega obnašanja trpet najina zveza. Vse skušama naredit, da bi pred njo zavarovala najinega otrok, ker nočema da bi naprej živeli v takem okolju razmišljama tudi o selitvi…samo kaj ko sva ves denar vložila v to hišo, še kredit odplačujeva. Zadnje tedne se že prav kregava zaradi vsake malenkosti, enostavno vsa živčna že postanem ko slišim mamin glas. On me poskuša razumet…ampak vse ima svoje meje. Že samo zaradi moje živčnosti in napetosti se skregava za malenkost, res nepombne stvari.
No bistvo je, da enostavno ne vem več kaj storit…čist sem že izmozgana od vsega.
Na prvem mestu mi je moja mala družinica, ampak kljub temu je ona moja mama. Prišla sem že to te točke, ko imam enostavno občutek, da to dela zanalašč, samo da obvelja njena volja. Vložili smo že tolk energije v to, ampak enostavno ne gre ji pomagat, raje bo kuhni polomla vse krožnike, kot pa da ne bi bilo po njenem.
Rada bi šla s svojo družinico nekam vstran in skušala popravit svojo razmerje s partnerjem. Po drugi strani pa se bojim, da si bo ona res naredila kaj, tako kot grozi. Že zdaj ko razmišljam o tem, da bi radi šli vstran se počutim tako krivo. In to krivdo mi vceplja samo ona…rada bi ji pomagala, ampak ne vem kako?! Hočem zaščitit svojo družinico, ampak sem že tolk z živci na koncu, da nimam več moči kaj naredit.
Partner mi skuša pomagat, ampak na vsako njegovo besedo že reagiram čist negativno in
skočim v zrak.
Enostavno sem na koncu z živci!
Na cesto me je že skoraj sram it, ker me vsi sprašujejo po mami, kaj se dogaja da tolk kriči…jaz pa enostavno obnemim, ker ne vem kaj odgovorit.
Počutim se krivo ker je vse to začela občutit že moja hčerkica…
Vem, da je edina rešitev za nas, da pustim mamo za sabo in se odselimo nekam vstran, ampak moj občutek krivde do partnerja, otroka, ker sem vztrajala v tem,….ter občutek krivde do mame, kaj če si bo res kaj nardila….
Enostavno me vse to razjeda in ne vem več kako naprej….nimam moči…Zadnje dni še samo jokam in se vedno bolj zapiram vase..
Vem, da sem sedaj napisala cel roman, ki nima skoraj ne repa ne glave, ampak vsaj nekako sem mogla dat iz sebe...čeprav malo zmedeno
< Sporočilo je popravil kklara -- 23.6.2008 22:58:56 >
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. 
. Recimo temu, da te zelo dobro razumem, čeprav je bila moja situacija malo drugačna. Namreč s parterjem sva živela v najemu v bloku, dokler naju ni njegova mama prosila, naj se preseliva k njej v ogromno hišo, kjer živi sama. v bistvu sva vedela, da ima njegova mama vsake toliko časa razne izpade, toda vseeno sva upala, da se je spremenila. In sva se preselila k njej. Najprej sva poravnala vse njene dolgove za adaptacijo hiše ( ki jih ni bilo ravno malo) in potem smo par mesecev živeli v sožitju. 
, če bo mel tvoj lubi lepega dne vsega skup poln kufr... Pomisli na to iz te strani, mogoče ti bo lažje naredit ta korak... 
