kapica
|
Ce sem prav razumela tvoj prvi post si sprasevala, ce smo se znasli kdaj na mrtvi tocki, ko ne ves napraj in ne nazaj.
Da sta depresivna je cisto razumljivo, glede na situacijo v kateri sta.
Vidva imata zastavljene visoke cilje, prevelike zaenkrat, kar vaju dela se bolj nesrecna, ker gledata ze tako dalec naprej in imata obcutek da je vse skupaj neznosno. Vsak bi rad ze kr na zacetku imel vse. Ko se pa sprijaznis da ne gre tako kot si to sanjal, zacnes pocasi in od zacetka. Recimo.
Najprej dobro premislita kaj sploh zelita in kaj je najpomembnejse. V vajinem primeru torej stanovanje. Potem vidis kaj mores za to naredit. Najprej po oglasih pogledat, si tudi kaj ogledat, banko za kredit obiskat, itd. To ne bo vse takoj drug teden. Ampak recimo v dveh mesecih da sta presepljena. Da si dolocita cas, kako dolgo rabita za to. In najprej gledata da to uredita, potem pa o naslednji stvari razmisljat, za vaju je to dojencek. Ko bosta v vajinem stanovanju bosta videla kako bosta z krediti shajala, pocasi se jih bosta navadila in se vama ne bo vec zdel en bav bav. In takrat vidita, kdaj sta sposobna za dojencka.
Pa tako naprej, lepo korak za korakom, ne pa kr naenkrat to in to hocem met, ko pa vidis da gre drugace, pa je kriza in depresija. In na tak nacin vama bo lazje, ne bo vec vse tako crnogledo, samo da se dogaja eno za drugim.
Kar se pa njegovih starsev tice, da ga hujskajo, pa recimo lahko receta da ne gresta ne vem kako dalec, da jih veckrat obisceta in tako, kaj pa jaz vem, samo da so mal mirni. Ceprav bi bilo mogoce boljse cimdlje od njih, no, to moreta sama potem presodit.
Veliko srece!
_____________________________
Sedaj nas je pa pet!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
! Jaz bi rada odšla stran od njegovih na svoje, njega pa je strah kako bova zmogla finančno(kredit pa vse to)... seveda ga k temu podpihujejo in hujskajo doma, ker bi radi da bi tam tudi ostala, pa so pogoji nevzdržni (lahko bi rekla, da je to psihični tetor). Zdi se mi kot da ničesar v življenju še nisem dosegla, da sem kot mrlič. Na mrtvi točki sem, ko ne vem ne nazaj ne naprej. Želiva si 
, a ga še kar lep čas ne bo, če se sedaj zapufava. Si pa ne predstavljam, da bi ga imela pod to streho kot sva sedaj. In oba sva čisto fertik... rada bi vse in to takoj... stanovanje, dojenčka... pa ne vidiva izhoda, rešilne bilke. Oba sva žalostna, depresivna... kaj pa naj? 
