|
morm se spihat, da jeza mal popusti .... 16.3.2010 9:02:49
|
|
|
|
Anonimen
|
in bom lahko sistematsko začela odpravljati nastalo škodo. Doma imam triletnico, ki se zelo veseli bratca, ki bo v roku enega meseca prijokal na ta svet. Res se ga veseli. Posluša bitje njegovega srčka, se pogovarja z njim, ga boža ... Sicer sem pripravljena tudi na ljubosumje, vem, da bora ona ostati prvi otrok ... sem zbrala skupaj energijo za vse. Včeraj zjutraj pa se je zgodilo nekaj, kar je našo družinico postavilo na glavo. Kje je problem? TAŠČA. Pa se včasih smejem, ker imate tukaj toliko za opraviti z njimi, ker se zavestno in podzavestno obremenjujete z njimi. Ampak danes vas pa razumem. Uh, še predobro. Tkole je blo. Moja tašča nikoli ni bila preveč povezana z mojo družino. Živeli smo bolj vsak zase, parkrat na leto smo se videli, čeprav živimo 30 km narazen. Navadno smo hodili mi k njej na obisk, ona k nam zelo zelo redko. Mislim, da imam v glavi vse njene obiske v deset_ih letih. Jest sm jo pač jemala tako kot je, dovolila sem ji da se je včasih tudi izživljala nad mano, saj nisem človek, ki bi za vsako ceno iskal šivanko v senu. Sploh pa sem hotela, da bodo imeli moji otroci dve babici. On obe enako radi in enako spoštovali. Zato sm sploh težila, da smo hodili k njej na obisk, ker možu se ni dalo. Nikoli pa nam ni nič pomagala. Če smo potrebovali varstvo, je vskočil kdo od mojih, ki sicer živijo 100 km stran, včasih pa kaki prijatelji. Ona samo enkrat, za eno uro in je takrat ugotovila, da mora pa res poslušat naju, kako se ravna z otrokom, da ne more kar svoje volje in načina vzgoje vpeljevat. Včeraj sem mogla jit na pregled in ker hčerkica preboleva virozico in ni mogla v vrtec, sm prosila kolegico za varstvo. Za to, da je problem z varstvom za uro ali dve je prišlo na ušesa tudi tašči, ki se je ponudila, da bo ona vskočila. Val da sem dala prednost varstvu babice, ker sem bla vesela, da je pripravljena nekaj časa preživeti s svojo vnukinjo. Ko sem odhajala brez posebnosti, ko pridem čez kaki dve uri nazaj, ravno tako, vsaj na prvi pogled. S taščo nato spijeva še eno kavo in ona se odpravi. Tamala nato prosi za čaj in gre sama v posteljo ležat. Mal mi je blo čudno, ker se to še ni zgodilo, vedno prosi, da pridem še pravljico povedat al pa pesmico zapet. Pa dostikrat opoldansko spanje tudi že izpuščamo, tko da mi je blo sploh čudno. Ves čas sem hodila kukat na vrata, če spi. Čez kake pol ure mi užge, da sploh ne spi ampak samo mirno leži in stiska k sebi medvedka, prvič v življenju. Bila pa je na boku, obrnjena proti steni in nisem videla ali miži ali ne. Se usedem zraven na posteljo, nič, jo pobožam, nič, jo ogovorim, nič. Jo celo pregledam, vročina ni narasla. Zakaj za boga moj otrok mirno leži in bulji v steno in me ignorira. taka panika me je zajemala, da sm komaj še uspela dihat. Nisem vedela a čem klicat reševalce, ali moža. Jo rukam, jo prosim, da mi pove kaj je narobe. Nič. Grem ven iz sobe za minutko, da se pomirim. Mal podiham, hodim gor in dol. Mogoče je bilo bolje samo toliko, da se mi je razsodnost vrnila. Vležem se zraven hčerkice in jo opazujem in božam. kar naenkrat se ji ulijejo solze. Aha čustveni problemi. Od tam naprej traja in traja, nič ne pove. Popoldne pa se le odpre: Babi ji je natvezila sledeče: Zdej ko bomo imeli dojenčka, bo samo on pomemben, samo okrog njega se bo vse vrtelo, samo njemu bodo ljudje primašali darila, samo z njim se bodo ukvarjali. Ona bo mogla pa vse sama, ker mamica bo čist pozabla, da sploh obstaja. Sama bo mogla pravljice brat, se igrat, umivat, oblačit, hodit v vrtec, si kuhat ... In seveda za finale, da naj ona kar svoje igrače nabaše in pokliče babico, da jo bo prišla iskat in bo pri njej. Me je skor kap. Zdej morm pa v tako koratkem času vse popravit, pridobit zaupanje hčerkice, srce me boli ker vidim v kaki stiski je tamala. Bogica mala. Počakala sem, da se je mož vrnil iz službe, mu na hitro vse razložila, mu naročila naj se igra s tamalo jest pa sm se nabasala v avto in odšla do tašče. Jo je skor kap, ko sm se sama nacrtala na vratih. Joj je bla sladka. Sm ji povedala, da smo mi opravili, da z mojimi otroki nikoli ne bo niti sekunde sama, ker me je več kot razočarala in da pričakujem razlago zakaj je otroku povzročila take bolečine in skrbi. Seveda je bil njen odgovor, da ona nič od tega tamali ni govorila, da je samo rekla, da bo lahko včasih prišla k njej na obisk, da bom jest lahko mal počila pa samo tamalmu se posvetila. Samo to ji je kao rekla. In triletna punčka si je vse ostalo sama izmislila. Da sva super starša in da se ne misli vtikat v našo vzgojo. Joj sm mela roko pripravljeno, da ji vsaj eno primažem, pa sem se zavestno nazaj potegnila, ker mi je pod častjo, da bi se na tako nizek nivo spustila. Zdej imam v glavi še tisoč in eno stvar, ki bi ji lahko še povedala, vednar mi prej ni prišlo na misel. Sm pa pogovor zaključila s tem, da smo opravili in pričakujem, da se ne bo več približevala naši družini. Medtem, ko sem vozila domov, pa je mojemu pokazala svoj pravi obraz. Od njega je zahtevala, da v petnajstih minutah (preden jaz pridem do doma) spakira najnujnejše zase in tamalo in nemudoma pride k njej živet, ker se je meni čist utrgal. Da je ona že prej vedela, da z mano ni vse vredu, pa je v moje dobro vse prenašala, a v srcu trpela s sinom in vnukinjo. Da se ji je tamala potožila kaj sem ji natvezila, da se bo zgodilo z njo, ko pride dojenček. Da je tamala v hudi stiski in da ji je pravla, da bo šla drugam, kjer bodo tud njo imeli radi. No ko sem prišla domov me je čakal še ta šok. Boga hvalim, da je moj mož ohranil razsodnost, da je postavil svojo mamo na hladno in ji prepovedal približevanje. Še celo naročil je, da če se prikaže, moram klicat policijo. Tako lepo obdobje je ob koncu pričakovanja novega družinskega člana. Tako uživali smo, pa je šla čarovnica vse pokvarit. Sama sebe obsojam, ker v preteklih dvanajstih letih, kar jo poznam, nisem zaznala tega sovraštva, žlehtnobe. Ni potrebno komentirat, saj vem, da je vse skupaj prestopilo mejo normalnega. Mogla pa sem dat iz sebe, ker drugače, da lahko zdaj lahko sistematsko začnem reševati problem.
|
|
|