Anonimen
|
Uh, sploh ne vem, kje naj začnem? S tem, da sem nesrečna v zvezi, verjetno. Skupaj sva že 12 let, imava majhnega otroka, ampak s partnerjem nisva za skupaj. To vem že vsaj polovico časa, kar sva skupaj, a sem bila vedno prevelika reva za it narazen (verjetno me je bilo strah biti sama?), pa vedno sem mislila, da bo nekoč bolje. Tudi ko sva se odločala za otroka, sem mislila, da bo po otroku bolje. Ne vem, ne ustreza mi njegov karakter, preveč je hitre jeze, preveč je pedanten in mi utruja zaradi malenkosti. Pa tako je črnogled, vedno vsi vse naredijo narobe ali bo to imelo napačne posledice. Pa še totalno je podrejen svojem staršem, kar oni rečejo, to velja in je več vredno kot moje besede, želje, potrebe. Ne najdeva več skupnega jezika, privlači me sploh ne. Seksava enkrat na leto, sploh ne vem, kako nama je uspelo otroka naredit? Sliši se neodgovorno, a otroka sva si oba želela in ga imava tudi neizmerno rada, zaradi njega mi je tudi težko odit. S partnerjem sva o razhodu večkrat že govorila, a on si želi vztajat z mano, pravi, da me ima rad, predvsem pa noče nehat zaradi malega. Tako me vedno prepriča, da naj ostanem.
Seveda pride tudi nadaljevanje, zaradi česar vem, da me boste obsojali in vem, da mi bo to hudo brat...ampak pred 1 letom sem spoznala nekoga, ki mi je bil simpatičen, a si nikoli nisem mislila, da bi bilo med nama karkoli več kot prijateljstvo...vendar je počasi postajalo topleje med nama, dokler se nisem zavedla, da sem se vanj zaljubila in mu to tudi priznala, pred približno 2 mesecema. On deli z mano iste občutke. Seveda mi je vse na njemu všeč, predvsem to, da mi daje tisto nežnost, ki jo pri partnerju nimam. Sicer nisva šla do konca, definitivno sva pa šla predaleč za nekoga, ki je v zvezi (on ima tudi partnerko).
Saj sploh ne vem, kaj bi rada dosegla s tem pisanjem? Rada bi se prav odločila...naj vztrajam z dosedanjim partnerjem? Kako naj ga zapustim, bojim se za otroka, da mu bo hudo, ker ne bomo več skupaj, oba ima zelo rad...
|
Natisni
.
bosta imela še naprej rada in nič mu ne bo manjkalo... 
.
