jakopina
|
Stara sem 27...pekel mojega življenja pa se je začel pri 11, ko me je zlorabljal sorodnik.Tega seveda nisem nikomur povedala, ker me je bilo preveč sram. Pri 14h sem se prvič zaljubila-saj veste najstniške ljubezni in ta ljubezen je trajala cca 6 let. Bilo je lepo na začetku, dokler moj fant ni začel pit in me pretepat. Velikokrat sem šla stran, a ker sem bila mlada in naivna tudi velikokrat nazaj...Ko sem končno zbrala toliko poguma, da sem šla, stran, sem čez pol leta spoznala fanta, ki mi je zmešal glavo...od metuljčkov, do cele noči na telefonu...živela sem samo zanj...nisem mogla verjeti, da obstaja kaj takega...nato sem zanosila. Jaz sem bila zelo vesela, on na začetku malo manj, saj sva bila oba mlada, ampak oba zaposlena in ni bilo ovir. Ko sem bila 5 mesecev noseča in bi on moral biti v nočni-sem šla jaz z njegovo sestrično v petek zvečer na pijačo, ko srečam njega sredi gostilne z hčerko moje daljne sorodnice. Lahko si mislite kaj sta počela...
O.k. sem se obrnila stran in nadaljevala življenje brez njega z najinim sinkom pod srčkom . ni hotel podpisati očetovstva, pa smo vse reševali na sodišču!
Pa nič zato, važno, da je moj sin živ in zdrav-rodil se je namreč kot zahiranček in če bi se pol ure kasneje rodil bi ali ne preživel, ali pa bi bilo z njegovimi možgani kaj narobe-tako mi je pojasnil zdravnik.
Nato sem spoznala 15 let starejšega moškega, s katerim sem bila 4 leta, pa sva po teroru iz njegove strani končala tudi to...sedaj pa sem bila eno leto sama, nakar sem spoznala fanta svojih let, ki mi zopet vrnil upanje v življenje, oz. v moške. Prijazen, ljubezniv, ustrežljiv, pozoren, ne pije, ne kadi...skratka res vse po čemer sem hrepenela. Je edinček in njegova starša sta zelo zelo vredu. Do mojega sinka je super, torej brez napake...skoraj...
po pol leta sem jaz zanosila. Nisva načrtovala, zgodilo se je. On ga noče-želi da splavim, ampak da bi potem midva vseeno ostala skupaj. Oba imava službi, jaz sem se pripravljena preseliti k njemu, pa bi si na podstrešju uredila. Glede tega ni težav, ampak on pravi da enostavno ni pripravljen. Da on ponoči nebo mogel spat, če bo jokal-dela fizično cel dan. Enostavno ni našel ene pozitivne reči glede najine otročka. Glede stvari nama ni treba skrbeti, ker imava za otroka do šole vseeee. Ampak on mi kak beseda nanese na otročka omeni splav...enostavno ne morem da nebi v solzah vsak dan zaspala...prvo nosečnost sem morala za vse biti sama..naj grem še enkrat skozi vse to? Naj še enega otroka spravim na ta je..bee..niii svet brez atija?? Če ga obdžim, bom zmogla vse sama? Ali pa bom klonila težo bremena?
Zakaj vam pišem vse to, se bo katera vprašala?
Ker vsem, ki sem jim povedala, da sem noseča-mojim staršem in sestri-vsi mislijo, da je on ful vesel..pa ga nočem očrniti v njihivih očeh. Moj sinko je ves ponosen, da sedaj pa bo on tudi dobil brateca/sestrico in jaz??? Kaj naj naredim?
Jaz sem mu predlagala, da greva narazen, kako in kaj pa se bom jaz odločila, pa naj ne skrbi, četudi bi otroka obdržala, mu tega nebi povedala. Ker če si otroka želiš, si ga in če ne je ne!
Popolnoma sem zmedena in obupana...ko sem resnično mislila, da sem končno našla svojo družino, po kateri sem hrepena vsa leta, se je moja iluzija razblinila kot hišica iz kart....
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
sploh svojemu otroku, če je v tebi toliko dvomov
Potem ap prihaja do takih in podobnih situacij. 
