ronja
|
Sakul, sem še malo razmišljala o tej tvoji želji in se mi zdi, da je mogoče malo povezana tudi s tvojim strahom, ki ga nočeš občutit, ga pa občuti tvoj dragi.
PO moje je lahko ta tvoja noro močna želja, da bi spočela  prav zdaj, ne pa šele čez par mesecev, izvira malo tudi iz zanikanja možne diagnoze: nočeš sploh pomislit, da bi bilo lahko kaj res narobe... Nočeš se pripravit na možne posledice, ker enostavno tega scenarija nočeš videt v svojem življenju. Prav je, da pozitivno razmišljaš, vendar moraš tu mislit tudi na in dragega: tudi če se vse skupaj dobro konča zate, lahko tvoja morebitna bolezen in zdravljenje zelo prizadane otroka in očeta.
Če ti kaj pomaga, en primerček: meni recimo zdaj nad glavo visi ta ogromni hematom - no, v resnici je v maternici, ampak malo se je tudi v glavi ugnezdil, hvalabogu, ker mi ta potem govori, da naj ne pretiravam. Če se premakne, mi lahko odlušči celo posteljico in moje ni več... Seveda se to ne bo zgodilo, vendar moram bit pripravljena tudi na to možnost.
In jaz sem razmišljala, kaj naj naredim s svojo malo že rojeno punčko: naj jo dam v vrtec ali ne - ko se rodi druga punčka, jo mislim imet doma, da mi ne bo prvorojenka nosila domov bolezni in da ne bo prevelikega ljubosumja in ker je še tako majhna (eno leto). Potem sem razmišljala, da bom zelo verjetno morala bit ves čas na bolniški, tako da bi bilo brezveze, da je mala v vrtcu, če sem jaz doma. Tudi če bi morala it delat, bi bilo to kvečjemu za 2 meseca, imam še ves dopust, tako da bi bilo čisto malo za seštukat in bi gotovo priskočila njegovadva na pomoč, saj sta to že predlagala in je bilo tako mišljeno za čez poletje, ko še ni bilo vrtca (zdaj sem jo pač mela doma, ker sem bila jaz doma). Tako da je v principu sploh ne bi bilo treba dat v vrtec.
Ampak - če pa se kaj zgodi, da jaz splavim, takrat pa ne bom imela porodniške in bom morala lepo v službo - in mala v vrtec in bi mi zelo narobe hodilo, če ga ne bi imela... Zato sem dala malo v vrtec.
Ker se moraš pripravit tudi na najslabše, ker če se že zgodi, je boljše bit pripravljen kot se takrat bavit še z vsemi posledicami nepripravljenosti. Ker v tem primeru bolezen še bolj grozna izgleda, ker ima še več posledic...
Itak bova obe kmalu rodili zdrave otročke, ampak do takrat pa je zanje najboljše, da sva pametni, je tak?
Želim ti, da dobiš čim prej rezultate, ki si jih želita! (ne morem rečt pozitivne, ker je v med. dostikrat boljše, če so neg, )
|
Natisni
sedaj ko čakam na rezultate rentgena dojke
ne bi mogla it - in s tem tvegaš svoje zdravje in če je (zato, ker nisi šla pravi čas na operacijo) kaj narobe, tudi zdravje 
! 
...
rekel, da še ni čas, da si morava vsaj nekaj osnovnega uredit za stanovat, kar želi, da bo najin otrok imel kje stanovat. Takrat sem mu zamerila in jemalo to razmišljanje kot dokaz, da me nima rad. Ampak danes sem mu hvaležna, ker se je vse solidno odvijalo /beri: imeli smo mir v svojem stanovanju, ki pa še zdaleč ne bo kmalu končano.../. Saj ni poanta v vsem tem, hočem ti le povedat, da danes vidim in cenim vse to, da je takrat ravnal ODGOVORNO. In ljubim ga še 1000X bolj kot takrat. 
zaradi 
Si moreš mislt kolko je blo pretečenih solz, kolko vprašanj, strahov.Težko je vedet kako se počutiš, če tega ne doživiš. Ob mojem predragem, starših, prijateljih in sodelavcih mi je uspelo teh nekaj mescev prebrodit z relativnim optimizmom in hvaležna sem za vsak pogovor, ki mi je odvzel del teže. Tvorba ni bila maligna in zdaj imam sicer eno mišično glavo na stegnu manj, ampak lahko normalno hodim in tudi tečem 
