Anonimen
|
Ti opišem en primer: Enkrat, pri kakih 14-ih, sem se spravila pečt palačinke. Jaz lepo pečem, mažem z marmelado, pride mimo ata in mi reče, da zakaj mažem z žlico, a ne bi bilo boljše z nožem, bo hitreje šlo. Sem rekla, bom probala. Probam, ni šlo hitreje, se je pa bolj na tanko namazalo . Pa pride mimo mama in reče, zakaj mažem z nožem, ker gre z žlico hitreje. Pa sem vzela nazaj žlico. Pride spet mimo ata, zakaj ne uporabljam noža? Takrat mi je malo prekipelo in sem tako mamo, kot atija spodila iz kuhinje in jima rekla, da je prav čisto vseeno, kako se stvari lotim in jo delam, ker delam jo tako, kot meni najbolj paše. Od takrat dalje se ni nihče več mešal v to, kako kuham. No, mož je probal nekajkrat, pa sem ga tudi nagnala . Pa baje kuham zelo dobro. Povzetek: več je poti do rešitve, vsak si izbere tisto, ki njemu najbolj paše. Važno je, da pride do rešitve oz. cilja. Ni pa nujno, da kar ustreza enemu, ustreza tudi drugemu. Če torej on rad kosi počasi in z užitkom, naj tako kosi. Važno je, da je pokošeno.
|