Anonimen
|
Ja, pa saj sem napisala, da ga niti ne udariš, ne tako, da bi ga bolelo. To je mišljeno samo tako, da ve, da se gre zares in da so ene stvari pač nujne, pa če hoče ali ne. To v življenju pač tako je. Če bi pri vsakem previjanju komplicirali z lutko, pa s predstavo, pa ne vem še s čim, potem res ne vem, če bi imeli kaj časa še za kaj drugega. Pa taki otroci so ponavadi pri vseh stvareh taki. Pol pa lahko najameš kar lutkovno gledališče, da ti bodo na dom hodili predstave igrat. Ni to tako enostavno, kot se sliši. To mamice, ki imamo take otroke, da se vtaknejo čisto v vse in čisto povsod uveljavljajo svojo voljo, že vemo. Stroji pa ljudje tudi nismo. Hvala bogu. Mi bi lahko "lutke igrali" pri umivanju rok, pri umivanju zob, pri hoji po stopnicah, pri vožnji s poganjalcem, pri obuvanju čevljev, pri slačenju jakne, pa puloverja, pa traku, pri zezanju "ja puding, ne puding, ja hrenovko, ne hrenovko, ja to, ne to" - do onemoglosti. Otroci preizkušajo, kje so naše meje, in včasih jim je treba jasno in glasno povedati, kje to je. Pa ne me zdaj spet za besedo držat, da mu dam eno čez rit. To je v bistvu isto, kot če bi mu rekla, ne to pa ne. Samo da tisti "ne" še malo nakažem. Nič drugega.
|