ronja
|
IZVIRNO SPOROČILO: Gina Ma brez veze se je sekirat. Vem, da se vsak otrok tepe za starševsko ljubezen, vendar ti povem, da mamina ljubezen ni pogoj za tvojo srečo, pa če se še tako čudno sliši. Tudi brez njenega priznanja, brez njenega sprejemanja in strašne zaželjenosti, lahko komot živiš srečno življenje.Edino moraš pa v sebi sprejeti to, da to ni tako pomembna reč. A ni potem boljše se smejati? Pod tole se pa 100x podpišem! Ne sekiraj se, taka pač je. Mene pri moji moti njena "nenadna materinska ljubezen", ki se je čudežno pojavila, odkar sem . Sem se zaklela, da ji naslednjič ne povem, dokler se pač ne bo videlo. Prej se po par mesecev nisva slišali in je bilo obema to čisto ok, zdaj pa me kliče vsak dan!!! Pri tem pa ne upošteva mojih zelo argumentiranih želja... Da naj recimo moje ne razglaša naokoli dokler ne zvem za NS. Saj vem, da bo vse ok, ampak kot vse ostale bi rajši bila ziher, predno to zvejo ljudje, do katerih mi nič ni in se mi jim res ne da razlagat, kaj je bilo ali ni bilo... problem je, ker je vsa sladka in prijazna, mojih želja pa ne upošteva - čeprav sem ji rekla, naj me ne kliče vsak dan, to še naprej počne... POčasi ne vem več, kaj naj naredim z njo. Vse skup se mi zdi zlagano in zaigrano, ne čutim neke resnične ljubezni... Ker me vsak dan vpraša isto in si niti približno ne zapomni (če jo že tako zanima, kdaj imam pregled, naj si zapomni ali napiše ali pa ne sprašuje več)... Sicer je zelo intiligentna in ima super spomin... Za stvari, ki so ji važne. Zato je mam poln kufr, ampak kaj češ, taka je, najboljše jo je tako vzet, pa se probaj distancirat in se smejat temu, kaki so nekateri ljudje
|