Gina
|
Ja, meni se zdi, da je več faktorjev tule prisotnih, pa ne glede na to vidim precej jasno, da bi se stvari lahko tudi rešile s potrpežljivostjo na vseh straneh, pa odločnostjo tudi, brez dvoma.
Pri meni skoraj vsi jedo, vsekakor pa nihče ni lačen. Pa ne zato, ker bi bila jaz tako tečna in zoprna učiteljica, ampak predvsem zato, ker gledam reči iz dveh strani. Razumem izbirčne otroke, ker sem sama tudi zelo izbirčen človek, pa razumem starše, ki so čist fertik, ker njihov otrok ne je, saj je tudi logično, da mu je potem slabo, da je čist zmatran in da posledično zboli. To rešim tako, da svoje otroke precej razvajam, kolikor mi možnosti dopuščajo. Vse zapakirane kose, ki ostanejo, shranim za naslednji dan (korn flekse, tetrapak kakave, mleko, hrustke, vse ostalo, kar je v kosih, zaprto in lahko stoji v taperwaru ali omari, tudi kakšne zapakirane evrokreme za kak dan). Vselej dajemo na kup sadje, ki je vedno dostopno otrokom, pa še grem ga iskat, če je huda potreba. Ko pride zajtrk, se vselej najde otrok, ki mu nekaj ni dobro. Torej gremo zmeraj, čisto vsak dan še po dodatni kruh, ki obstaja vedno tudi v različici brez maka, rozin, semen in podobnega, torej lahko jedo tistega, če ne pa dovolim, da tisto, kar jim ne ustreza spustijo, preskočijo, ostal del kruha pa pojedo. Če je za zajtrk mleko, jim predlagam npr. kornfleks od včeraj, grisine od popoldnaske malice, zapakiran kompot ali kaj podobnega. V vsakem primeru je kje še kaka banana ali jabolko, ki jih pogosto tudi narežem med odmorom, tako da jedo tudi tisti, ki sicer sadja ne jedo. Vendar se mi zdi, da če se jaz tolk potrudim, da imam pravico zahtevat, da nekaj malega dajo v želodček, pri čemer brezpogojno vztrajam. In celo otroci, ki doma zganjajo cirkuse na kvadrat, pri meni nekaj pojedo in nič jim ne gre na bruhanje, ker vedno najdemo nekaj takega, kar jim je sprejemljivo vsaj za silo med vsem skupaj. in oni dobro vedo, da se trudim zanje, zato so čisto sprejeli, da nekaj morajo pojesti in tudi pojejo. Z vsako generacijo je tako, čeprav na začetku poskušajo izsiljevat. V resnici vam moram povedati, da se vsi sodelavci z mano ne strinjajo, češ da razvajam svoje otroke, ampak po moje to ni glih neki, za pretegnit se. To je stvar dobre volje.
Otroci tudi malo drugače gledajo učitelja ali starša, kar se tiče hrane. Doma vedno izsiljujejo bolj in včasih več, kot je treba, tudi to je resnica.
Aja, na splošno pa se mi zdi, da komot prosiš, če lahko shranjujejo sadje, pa če pošljejo po dodatni kruh, to pa pri nas čisto vsi učitelji delajo, pa po moje ne bi smela biti okoli tega na čisto nobeni slo. šoli kriza. Pa tudi to lahko prosiš, da otroka malo bolj spodbujajo okrog hrane. Brez skrbi,da pomaga. Jaz mojim rečem, da se mi bodo bolj smilili, če jih bo glava bolela zaradi trme,ker nočejo probat kruha, da mi bo preveč hudo zanje, ker jih imam preveč rada, kot če zdaj jokajo, kako niti koščiča kruha ne zmorejo. Da želim da probajo in se malo pomatrajo. Da od pol koščka belega kruha v kombinaciji s čajem (v najslabšem primeru dobi pač to, a ne) še nihče nikdar ni bruhal. Od glavobola in slabosti ter utrujenosti od lakote pa so že bruhali in tudi zboleli. In da tega ne bom dovolila, zato naj si nekaj od ponujenega izbere. In zmeraj si vsak nekaj najde.
|
Natisni
. sedaj še gre, ko sem doma na porodniški, in jo vzamemo takoj po koncu pouka domov (po 12 uri), tako da ko pride domov, ima vsaj normal kosilo. ampak se ji je sedaj tudi tako želodček skrčil,,, da tudi doma več ne poje toliko, kot je nekoč. pa tudi vsesplošna odpornost ji je padla, saj je sedaj že dva vikenda zapored imela vročino
Tako sem jedla makove,sirove štručke ter takšne in drugačne rogličke. 
na rod.sestanku in je tako malo vprašal, če bi bilo narobe, če bi ji pač dali kaj zraven, pa učiteljica ni bila ravno navdušena.... 
... 
