|
Anonimen -> RE: več vredni? (9.7.2006 23:22:18)
|
Jaz nisem tega nikoli razumela, zakaj nekateri starši to počnejo. Kar se mene tiče, so vsi otroci enakovredni za starše. Vsaj pri meni je tako. Jana imam z bivšim možem, vendar mi na kraj pameti ne pade, da Jana ne bi marala zato, ker pač ne maram več bivšega moža. Kaj pa je otrok kriv? Če je kdo, sem kvečjemu jaz, ker sem izbrala napačnega očeta za svojega otroka. Da pa bi to, da sem jezna sama nase, prenašala na nič krivega otroka, mi pa na kraj pameti ne pade.
Ampak edina možna razlaga, ki se je za tako početje lahko domislim, je ta, da je eden otrok pač bil zaželjen in načrtovan, drugi pa ne. Sploh pa zato, ker v prejšnjih časih (tudi še v generaciji naših staršev) kontracepcija ni bila tako splošno dostopna kakor sedaj, na nek način je bila tudi greh, splav pa sploh. In dolžnost žene je bila, da s svojim možem seksa, pa če ji je to prav ali ne. Hvala Bogu se je to spremenilo. V tem pogledu sem za emancipacijo. Morda celo nekoliko feministke.
Je pa to kljub vsemu zaostalo razmišljanje. Tudi če je tako, da je eden otrok zaželjen, drugi pa ne, bi moral vsak starš kljub vsemu vedeti, da sta oba otroka njegova in moral bi se zavedati, da ni otrok tisti, ki je prosil za to, da se rodi. Samo malce zdrave logike je potrebne, da prideš do te ugotovitve. Tisti, ki tega ne ugotovijo, so zame čustveni in duhovni reveži. In s takimi ljudmi se ne družim rada.
Kaj storiti v takem primeru? Kaj konkretnega se pravzaprav ne da, kajti če je eden od staršev (ali celo oba) npr. 30 let živel v prepričanju, da mu je "drugi otrok" uničil življenje, potem zdaj čez noč ne bo drugače. In verjetno tudi nikoli ne. Tukaj velja pregovor, da se starega konja ne da nič več naučiti. Najbolje je, da se človek s tem sprijazni. Jaz zase vem, da bi prekinila stike s tistim od staršev, ki bi bil tak. Saj če on mene ne mara, potem ne vidim nobene potrebe, da bi jaz do njega gojila kakšna posebna pozitivna čustva. Če sem mu v napoto, se mu bom umaknila. On bo več izgubil kakor jaz. Kako najti duševni mir? Pravzaprav točno tako. S sprijaznjenjem. Kajti če nečesa ne moreš spremeniti, se s tem sprijazni. Tako je bolje zate in za vse ostale, ki so morda vpleteni. Prepiri niso smiselni. Prekine se stike. In tisti od otrok, ki ga ima starš rad, s tem ne bo samo dobil starša, ampak tudi vse tisto, kar je s tem povezano, torej vmešavanja v njegovo življenje, običajne družinske prepire, kreganje za dediščino in podobno. Tisti otrok, ki pa se iz tega umakne, se mu z vsem tem ni potrebno ukvarjati.
In to je največji mir, ki ga lahko doseže. Živi sam svoje življenje. Od nikogar ni odvisen in nikomur ničesar ne dolguje. Kaj več pa si še lahko želiš?
|
|
|
|