Eviii
|
no, pa nej te še jst potolažim, da nisi edina tega preživljala v nosečnosti. naj ti opišem svojo nosečnost, ki se je začela pred malo več kot enim letom. z možem sva se najprej lani aprila odločila, da se bova poročila. nekaj dni po tem je možev bratranec naredil samomor. sva že hotela premakiniti poroko (planirana sredi junija), pa so naju prepričali, nej se kr poročiva. in res. 18. junija je blo nepozabno. postala sva mož in žena. par dni po poroki sva se odpravila k moževim staršem (in drugi družini), ki živi na švedskem (moj mož je namreč šved). in se odpraviva. na poroki je manjkala samo moževa babica, ki si je par tednov pred poroko zlomila kolk. in je bila v bolnici. seveda sva takoj v soboto (prispela sva v četrtek pozno ponoči) skočila v bolnico na obisk. s seboj sva vzela prenosni računalnik in slike od poroke. sva bila tam več kot dve uri (dokler ni postala utrujena) in ji kazala slike. res je uživala. in je rekla, da je pa zdej doživela vse, ko se je še njen najmlajši vnuk poročil. mož je potem ostal na švedskem čez poletje, jaz sem pa v četrtek letela nazaj domov, ker me je čakala služba. in v sredo zvečer nas kličejo iz bolnice, da je stara mama umrla. jst pa v jok ko nora. niti na pogreb nisem uspela it, ker je bil šele dober mesec pozneje. sva ji pa pripravila največje veselje, kar sva ji lahko. še danes mi ni žal za tisto soboto, pa čeprav še sumili nismo, da se bo tako končalo. bila je namreč še vitalna in se je sprehajala. zdravniki niso bili pesimistični in so razlagali, da bo kmalu šla domov. ko sem prišla domov, sem naredila test in ugotovila, da sem noseča. iz pekla v raj bi se reklo. tu pa se ni končalo. slaba dva meseca kasneje smo izvedeli, da se življenje izteka sestrinemu fantu. mene je vrglo iz tira. bila sem v četrtem mesecu in sem kar cele dneve in noči prejokala. vse dokler moja sestra ni prišla en dan domov iz bolnice . takrat sem kar skupaj zlezla. pogreb je bil zame ena najhujših tretutkov v življenju. v njegovo čast smo našemu fantku dali ime dejan. pa še ni bil konec... dober mesec kasneje so nas obvestili, da umira moj dedek, očetov oče. še en šok zame. sledil je pogreb. vsi so me prepričevali, naj ostanem doma. pa ne. sem trmarila in s starši in možem smo se odpravili na pot na koroško (doma smo iz obale). in glih se je začela zima gor počasi. sicer so mi ostali družinski člani stali ob strani, ampak pred mano je bila še ena grozna izkušnja. torej, če pogledamo... lani sva se z možem poročila. zanosila sem. izgubila sva 4 družinske člane, ki jih še danes močno pogrešava. rezultat tega obdobja? dan po prihodu domov iz dedijevega pogreba so me odpeljali v bolnico, kjer so en dan trepetali za moje življenje, skoraj en teden za dejanovega. odpovedovala mi je ledvica, v šestem mesecu nosečnosti. z veliko mero samodiscipline in mislijo na to, da imam dejana pod srcem sem se uspela pobrati in donositi zdravega, simpatičnega in zlata vrednega fantka. nauk iz moje zgodbe? ne pretiravaj. babica te potrebuje. izkaži se s kako malenkostjo. obišči jo, kadar le moreš in se počutiš pripravljena za to. pripravi se na srečanja z njo. pridi vedno dobre volje, pa naj se sliši še tako zahtevna naloga. ko pa pride najhuje, ne pretiravaj. pomagajo naj ti vsi okoli. če se ne počutiš, ostani doma. meni je pomagalo, da sem se na pogrebih umaknila nekoliko v ozadje. vsaj nisem videla tistega najhujšega. seveda sem se prej ali slej morala sprijazniti z vsemi izgubami. kako sem uspela? ne vem. mogoče mi je dejan dal dodatno moč... držim pesti za tvojo babico in upam, da ne bo trpela. in niti ti .
_____________________________
Dejana smo na silo spravli na svet 3.3.2006 ob 19.59 :)
|